Barač trdi, da se s farmacevtskimi podjetji, ki so zahtevne stranke, tako ne sme delati. Zanj je postavljeni rok za izvedbo dela zakon. Če je treba, delajo 24 ur na dan, da delo končajo. Od delavcev zahteva spoštljiv odnos ne samo do dela, temveč tudi do strank. »Zahodna podjetja na vzhodnih trgih vedno najemajo poceni lokalno delovno silo. Tudi mi zaposlujemo lokalne delavce, toda delavcu v Srbiji damo tisoč evrov plače. Za 200 evrov nihče ne bo delal dobro.« Delavec se ne sme obremenjevati s plačo Cleangrad ima 27 zaposlenih. Boris Barač se ima za strogega in zahtevnega direktorja. Ljudi dobro plača in hoče, da dobro delajo . »Ne cincam pri stroških za malico in drugih malenkostih. Če delavci želijo močnejšo malico, jo lahko dobijo. Če delajo nadure, jih morajo dobiti plačane ali izkoristiti kot dopust. Sam zahtevam, da si pišejo vse nadure. Delavci morajo čutiti pripadnost podjetju, toda nikdar ne bodo enako pripadni kot lastniki podjetja. Lastniki lahko brezplačno delamo tudi med vikendom, delavci ne bodo,« je prepričan Barač. Delavcem želi zagotoviti najboljše razmere za delo . Vsi zaposleni so zaposleni za nedoločen čas. Njihove plače so nad slovenskim povprečjem. Delavec v proizvodnji zasluži 120 tisoč tolarjev neto plus dodatke. Delavci s poklicno izobrazbo na terenu zaslužijo nekajkrat več. Direktor želi, da se delavci med delovnim časom v celoti posvetijo delu in da se ne obremenjujejo s plačo. Veliko da, a ničesar ne podari. Do slabih delavcev ni prizanesljiv in do odpuščanja nima zadržkov. »Če nisem sposoben slabega delavca po dveh mesecih odpustiti, potem moram iti sam,« pojasnjuje. Med papirji kot riba v vodi Pri Borisu Baraču ni težko najti njegove največje posebnosti. Uživa v stvareh, ki jih večina drugih podjetnikov sovraži. Je zelo sistematičen . Življenjska partnerica mu pravi, da bi za vsako stvar naredil elaborat. Na to opazko je ponosen. Pravi, da mu sistematično delo ustreza, ker je po izobrazbi pravnik . Sam pripravlja in skrbi za vse dokumente v podjetju, od statuta do opisov delovnih mest. Na policah v pisarni boste našli zbirke zakonov, ki jih redno prebira, prebere tudi vsako izdajo Uradnega lista in celo objave sodišča v Murski Soboti. Vsaj enkrat na teden obišče spletne strani Gospodarske zbornice Slovenije, Banke Slovenije in drugih ustanov. Z razpisi je na tekočem, izkoristi vsako priložnost, ki jo ponudi država. Za promocijo v tujini izkorišča nepovratna sredstva, za naložbe subvencije obrestne mere. Ima poseben pogled na zahteve pri razpisni dokumentaciji. »Vse papirje tako ali tako pripravim zase, ne za državo. Kadar razpisnik zahteva dopolnitev vloge, jo lahko takoj potegnem iz mape. Vse imam že narejeno,« pojasni. Vsako stvar skrbno načrtuje in zapiše , ničesar ne dela na pamet. Vsako leto pripravi letni načrt dela in naložb. Vsako leto pripravi tudi letno poročilo. Še več, v podjetju odštejejo 800 tisoč tolarjev za revizijo , čeprav jim je po zakonu ni treba. Pravi, da se strošek obrestuje. Revizija jih opozori na napake, ki jih delajo. Boris Barač v vlogi podjetnika uživa. Ni mu žal prostega časa porabiti za pisanje dokumentov, ki jih zahteva država. Pravi, da je v prejšnji službi delal še več kot zdaj. Razlika je v rezultatih dela. »V Imgradu smo imeli z enim od programov ves čas izgubo. Ko sem preveril cene, sem predlagal, da ceno izdelkom povišamo za 73 odstotkov. In kupec je višjo ceno sprejel, ker smo bili še vedno ugodnejši od konkurentov. To je pomenilo, da v podjetju tržnih cen ni nihče preverjal.« Take luknje je našel povsod, kamor je zagrizel. Na koncu mu je zmanjkalo potrpljenja. Direktorju ni bilo do tega, da bi stvari spremenil; ves čas so se vrteli v krogu in se ukvarjali s slabimi rezultati. Tega si več ne želi. Barač bo ostal podjetnik, toda nikdar več ne bo ustanovil podjetja z življenjsko partnerico. »Eno tako izkušnjo že imam in se ni obneslo,« pravi.