V velikih Auerjevih hišah na Wolfovi in Dolenjski cesti so po oporoki uredili študentske sobe. Prvi dom je veljal za moškega, bil je vseljen leta 1925 in je sprejel 30 gojencev. Drugi je bil ženski, prvič je bil vseljen 1931 in je imel 15 mest. Do leta 1935 je v obeh domovih brezplačno bivalo 390 študentov. Danes, po 80 letih, štejeta oba domova 85 mest in sta v vsem tem času omogočila brezplačno bivanje skoraj 900 gojencem ljubljanske univerze, predvsem pa medicinske fakultete. Dobrotništvo, ki bi ga lahko primerjali le še s Knafljevo ustanovo na Dunaju, ki jo je leta 1676 namenil študentom slovenske narodnosti v Ribnici rojeni duhovnik Luka Knafelj, delujoč v Avstriji! V Knafljevem domu je do leta 1918 bivalo okoli 1200 kranjskih študentov, med njimi Kopitar, Prešeren, Baraga, Jenko, Tavčar, Župančič, Prijatelj in drugi. Takratni Ljubljančani so sicer Oražnu očitali, da ni ustanove poimenoval Auer-Oražnova, a dejstva se s tem ne spremenijo. V tej ustanovi se je poleg slovenskega zdravništva kalila tudi naša intelektualna elita, saj so bili med oražnovci pesnik Srečko Kosovel, publicist Ivan Bratko, prevajalec Janez Gradišnik, pisatelj Drago Druškovič alias Rok Apih, slavistka in pisateljica Joža Ambrož, etnolog Niko Kuret, pevka zabavne glasbe Beti Jurkovič, fotograf Joco Žnidaršič... Seveda so Oražnovi potomci oporekali oporoki. Čeprav je Oražnova mati imela štiri brate in sestre, je Ivan imel le eno, leto dni mlajšo sestrično Elo Oražen, s katero sta se zelo dobro razumela. Ta je tožila dedinjo univerzo, da iz oporoke izvzamejo domačijo v Kostanjevici, kjer je živela. V takratnih časih je bilo iluzorno pričakovati, da bi lahko posameznik dobil tožbo proti veliki ustanovi. Ela je do smrti ostala zvesta prepričanju o nepravičnosti Oražnove oporoke. Na fotografiji tradicionalni vsakoletni krst brucev pred Oražnovim dijaškim domom v Wolfovi ulici v Ljubljani.