Kako pozno «odkritje” je za nas narava, pa pričuje tudi zavest o ohranjanju narave, ki se je porodila v polnem obsegu šele v prav zadnjem času, čeprav so bili največji grehi zoper naravno okolje storjeni že v antiki, ko so bile cele pokrajine spremenjene v goličave, kar so tudi še danes. Tudi tu se večkrat sklicujemo na ljudstva zunaj evropske civilizacije, ki so imela in še danes imajo do narave, predvsem do zemlje in njenih živih bitij čisto drugačen odnos, kakor ga ima industrijski človek. Nekaj podobnega se nekoliko spominjamo tudi še od naših prednikov, ki so skrbno varovali vsako ped zemlje in bi jih današnja pozidanost najlepših zemljišč še enkrat pognala v grob, v katerem sicer ležijo. Tudi tu velja reči, da ne gre toliko za to, da bi mi imeli slabšo zavest o naravi kakor naši predniki ali kakor pripadniki neevropskih civilizacij. Gre prav nasprotno za to, da oni o naravi kot o nečem zunaj sebe nimajo nikake zavesti. Zato tudi vsako ravnanje s tem, čemur mi pravimo narava, doživljajo in razumejo kot ravnanje s samim seboj. V trenutku, ko bi privzeli pojmovanje in poimenovanje narave kot pojava zunaj sebe, bi jih ta distanca pripravila do morda še bolj brezobzirnega ravnanja z naravo, kakor smo ga zmožni mi, ki smo svojo distanco vendarle začeli spreminjati tudi v moralno dolžnost, v kategorični imperativ.