ehvaležnost ob sočasno izgubi kolektivnega spomina na trpko usodo več desettisočev italijanskih izseljencev v belgijske, francoske, nemške in angleške rudnike ter še posebno množično izseljevanje v ZDA ter v Južno Ameriko v 19. in 20. stoletju je pripeljala do tega, da se je uradna Italija znašla na zatožni klopi zaradi brezobzirnega ravnanja z ilegalnimi pribežniki. Mednarodna organizacija OZN in njena agencija za pomoč in zaščito beguncev je namreč resno opomnila Italijo, ki je v zadnjem mesecu zaustavila pribežnike na odprtem morju med Sicilijo in Libijo ter jih s svojimi vojaškimi ladjami preusmerila nazaj v Libijo, ne da bi prej ugotovila njihovo osebno istovetnost in preverila, kateri med njimi imajo pogoje, da zaprosijo za politično zatočišče. Po nedvoumnem mnenju Združenih narodov je s tem Italija kršila mednarodne konvencije glede ravnanja z ilegalnimi pribežniki in da bo zato morala nositi pravne posledice. Zadnja zaostritev politike italijanske vlade do ilegalnih pribežnikov je logična posledica sovražnega razpoloženja do tujih priseljencev, ki ga je ustvarilo razborito nasprotovanje zlasti desničarskih političnih krogov v državi ob več ali manj pasivnem kimanju tistih političnih vladnih strank, ki se proglašajo za zmerne in tolerantne do tujcev. Tako se je, kot rečeno, ustvarilo brezkompromisno nasprotovanje nadaljnjemu sprejemanju tujih priseljencev ne samo iz afriškega in