Ta prelomnica mora biti veliko očitnejša v veliki vojni dvajsetega stoletja; kakor koli že, napoleonske vojne so bile spopad sil znotraj civilizacije, nobena od strani ni nastopala s programom, ki bi zahteval, da se človek vrže s piedestala, niti ni spodbijala njegovega v stoletjih izoblikovanega dostojanstva. Tam, kjer mora posameznik, ki to prelomnico preživlja, prenesti ne le sam prizor poživaljenja, temveč tudi vpliv doktrine, ki upravičuje in slavi golo živalskost – so možnosti, da se zlomi, veliko večje. Na dušo, ranjeno od prizora, kakršnega je zagledal Pjotr Bezuhov, padajo kot kamen besede propagande, ki izvirajo iz čaščenja brezobzirnega nasilja in – kljub dotedanjim dosežkom zahodne kulture – čaščenja “naravnega” človeka, ki ga niso oblikovali niti evangelij niti zakramenti niti običaji dobronamernega sožitja po ius gentium. Te besede lahko močno učinkujejo in zapuščajo trajne sledi v neuzaveščeni, toda za ravnanje pomembni sferi, iz katere se rojevajo refleksi misli in dejanj.