Ne gre torej le za protislovje ali dilemo, na katero naleti ta ali oni posameznik, temveč so posamezne zgodbe samo ilustracije protislovnega položaja vsega sistema umetnosti (in kulture sploh), še zlasti njunega kritičnega, angažiranega segmenta. Kritična umetnost, ki analizira svoj lastni družbeni položaj in govori o njem, je poskus, da bi se umetnost s samokritiko nekako osvobodila ujetosti v mehanizme oblasti in izkoriščanja. Hans Haacke, eden najbolj doslednih predstavnikov umetnosti, ki nastopa kot razkrivanje in samokritika lastnih sistemskih okoliščin, se je, na primer, močno ukvarjal z vprašanjem, kako korporativni kapital izrablja kulturo za svojo promocijo in za prikrivanje svoje brezobzirne izkoriščevalske narave. (Med njegovimi projekti, ki se mi zdijo še zlasti pomembni, je njegova kritika Benettonovih oglaševalskih akcij. Pokazal je namreč, kako je vse razpravljanje in moraliziranje okoli Toscanijevih »transgresivnih« plakatov navaden cirkus, ki prikriva pravo »transgresivnost« Benettonove korporacije: brezobzirno izkoriščanje slabo plačane, sindikalno neorganizirane in socialno nezaščitene - zlasti ženske - delovne sile v državah tretjega sveta.) Toda v osemdesetih letih se je zgodilo, da ga je neka ugledna menedžerska revija uvrstila med deset »najboljših naložb« v sodobni umetnosti. Za tiste, ki so verjeli v možnost, da se umetnost kot (samo)kritika lahko osvobodi vpetosti v sistem gospodarske in politične moči, je ta perverzna uvrstitev gotovo pomenila boleče soočenje z realnostjo.