Med krimsko vojno je pripadal tistim, ki so ovirali naslonitev Prusije na zahodne sile, pri čemer je gojil najtesnejše, skoraj izdajalske stike z rusko diplomacijo. Odločno je zavračal trditev, da Avstrija na Balkanu brani nemške interese proti Rusiji: "Donavsko ustje ni kaj prida interesantno za Nemčijo." Prusija nima nobenega razloga pomagati Avstriji, da bi ta "ukrotila tistih nekaj smrdečih Vlahov." Veliko bolj bi morala izkoriščati avstrijske težave v ta namen, da bi izboljšala svojo pozicijo v Nemčiji. "Velike krize ustvarjajo podnebje, ki koristi rasti Prusije, če ga bomo le znali koristno, morda tudi zelo brezobzirno izkoristiti." Ko je pridno potoval križem po Nemčiji, je postopoma spoznal, da mora za takšnim brezobzirnim izkoriščanjem prej ali slej nastopiti tudi sodelovanje - namensko zavezništvo - Prusije pri skupnih nacionalnih interesih vseh Nemcev. Ne da bi njegovo srce zdaj bilo za nemško stvar. On, gospod poslanec, ni "ljudstvo". Z jezo je odkril, da se "ljudstva" puntajo in terjajo nekaj, do česar nimajo pravice. Kljub temu se puntajo. Kdor ima količkaj občutka za stvarnost, si ne more prikrivati, da nerazrešeni problem iz leta 1848 še vedno živi in da bo živel dalje, da naravnost vpije po rešitvi. Če pa naj bi bil razrešen, mar ga ne bi mogli rešiti tako, da bi vladajoči razred Prusije še naprej ohranil veselje do življenja? Da pruska država ne bi imela od te zadeve škode, marveč korist, škodo pa rajši Avstrija? Mar ne gre za nekaj, kar priporoča zdrava pamet: ujeti divjega konja, ga obrzdati in ga vpreči v lastni voz? Nekemu liberalnemu politiku in industrialcu je Bismarck leta 1859 pripomnil: "Edini zanesljivi, trajni zaveznik, ki ga lahko ima pri tem Prusija, je - nemško ljudstvo. - Ja, nikar ne mislite," je pribil, ko ga je ta razvpiti reakcionar debelo pogledal, "jaz sem še zmeraj isti junker kakor pred desetimi leti, ko sva se spoznala v parlamentu, ampak moral bi biti slep in gluh, če ne bi jasno videl, kakšni so danes dejanski odnosi." Nacionalizem lahko postane pruski zaveznik, prav tako kot Napoleon III.; navsezadnje bi se morda lahko celo posrečilo, ločiti ga od njegovega političnega brata, liberalizma.