Zgovorne so številne brazgotine na njegovi skoraj obriti lobanji, obtolčen kij za baseball za zadnjim sedežem in avtomatska šibrovka jih samo potrjujeta. Nihče ne spregovori besede in nizko sonce v daljavi osvetli hribe. Cesta se izgubljena vijuga med snežnimi zameti, na naši desni, nekje globoko pod njo pa se blešči neskončna ravnina ledenih kristalov zamrznjenega oceana. Še pogled na armaturno ploščo: "Zunanja temperatura: -22 stopinj Celzija..." Prtljažnik je poln opreme in za hip se mi zazdi, da se odpravljamo na zimske počitnice nekam v Alpe. A namesto smučk so v avtu potapljaš ke jeklenke, namesto pancarjev dihalni regulatorji in potapljaški kombinezoni, pred nami pa ni kak smučarski center v Chamonixu, pač pa vas Ozerskij, nekaj kilometrov od JužnoSahalinska, glavnega mesta ruskega otoka Sahalin... Nekje daleč za menoj so ostali tisoči kilometrov poledenele sibirske tundre, ki smo jo preleteli v že zdavnaj odsluženem letalu, pred menoj pa je spet nova avantura. Rusko-korejska naveza Ko so Japonci leta 1905 z vojaš ko silo zavzeli južni del otoka Sahalin, so s seboj za ceneno delovno silo pripeljali korejske vojne ujetnike in zapornike. V več kot štiridesetletni okupaciji so z njimi ravnali kot z navadnimi sužnji. Bili so brez pravic in daleč stran od vsakega resnejš ega nadzora matične države. In ko so Rusi po drugi svetovni vojni premagane Japonce po hitrem postopku pregnali na bližnji Hokaido, so se Korejci odločili ostati pod novo sovjetsko oblastjo, ki jim je sladko obljubljala enakopravnost, delo in napredek. Postali so polnopravni državljani velike USSR, ki v tistem času ni skoparila z visokoletečimi obljubami o svetli prihodnosti. Stvari pa so se kmalu zasukale drugače in po nekaj letih stalinistič nih čistk, pregonov in uradno nepriznanih gulagov je Sahalin spet postal tisto, zaradi česar so sem prišli prvi naseljenci še v carski Rusiji - neskonč no oddaljena provinca, namenjena političnim zapornikom in disidentom. A azijsko trdoživa korejska skupnost je preživela tudi to in padec komunistič nega režima je zanje pomenil nov začetek. Svoj jezik in večino navad so sicer že zdavnaj pozabili, imena so jim spremenili že nekaj generacij nazaj in danes jih na zunaj od pravih Rusov ločita le rumena polt in poševne oči. Obdržali so le svojo genetsko zakoreninjeno poslovnost. Brezobzirni kapitalizem ter gonja za materialnimi dobrinami, ki sta poplavila novo državo, sta jim več kot ustrezali. Medtem ko so si melanholični Rusi zmedeno začeli zdraviti hudega mačka po desetletjih alkoholne pozabe, so imeli njihovi sosedi v rokah že večino pomembnejših položajev. Tako legalnih kot ilegalnih... Največje bogastvo ruskega daljnega vzhoda je zagotovo ocean in na prvi pogled neizčrpne zaloge rib, rakov in ostalih morskih organizmov. Že v svinčenih sovjetskih časih je bil to cenen vir beljakovin za ekonomsko uničeno državo, a trdo življenje ribičem severnih morij ni prineslo kaj veliko. Plansko gospodarstvo je neizprosno zahtevalo svoje kvote, na plačilo je bilo treba čakati, ali so nanj preprosto pozabili. Danes je bližina bogate Japonske z največjo porabo morske hrane na prebivalca na svetu in izlovljenimi morji postala Meka ruskih krivolovcev. Kraljevski raki, na tisoče ton lososov, cenjeni rdeči kaviar, mehkužci in morski ježki, skratka, vse, kar se da ujeti, nabrati, gojiti ali ukrasti, je postalo cenjeno tihotapsko blago, za katerega so Japonci in seveda tudi drugi Azijci pripravljeni odšteti zelo veliko dolarjev v anonimni gotovini. Na vrhu spiska najbolj cenjenih produktov niso niti kaviar niti jastogi, pač pa neugledni in skoraj neopazni prebivalci plitvega morja - morske kumare ali trepangi, kot jim rečejo v Aziji. To je žival, ki so jo sladokusci na Kitajskem, Japonskem in v Singapurju že davno zdesetkali na svojih jedilnih mizah. Želatinaste kuhane kumare imajo poseben, za nekatere kar neustavljivo mamljiv okus in v Aziji veljajo za visoko cenjeno specialiteto. Zelo iskane so tudi zaradi splošnega prepričanja, da je jed, pripravljena iz morske kumare, močan afrodiziak. In tako so se pridružile spisku vseh tistih živali, ki jim pripada ta nič kaj zavidanja vredna "čast". Cena je seveda, kot ponavadi v takih primerih, astronomska. In tam kjer je veliko denarja, je neustavljiv tudi pohlep ljudi, ki so za nekaj dolarjev pripravljeni storiti marsikaj. Nabiranje je namreč v večini držav popolnoma prepovedano, saj so zaradi velikih dobičkov in neustavljivega apetita živali, že skoraj izumrle. Japonci so poskusili z gojenjem, vendar rezultati za enkrat še niso ekonomsko upravič eni. Tudi v Rusiji so živali zaščitene in nadzor nabiranja morskih kumar so zaupali posebni službi "Fish inspection", ki se drugače ukvarja še z nadzorom ribolova v severnem Tihem oceanu in Ohotskem morju. Toda denar je le preveč mamljiv in namen mojega obiska so bili prav krivolovci, ki jim za nadzor ni mar in dnevno tvegajo svoja življenja na nevarnih potopih pod debelim ledom zamrznjenega oceana. Da niti ne govorim o kontrolah in hudi bitki za košček posla z drugimi krivolovci! V levjem brlogu Prijateljevanje s pravimi ljudmi z ene od prejšnjih poti je obrodilo sadove, in ko sem stopil iz zanikrnega letališča na leden mraz, sta me pred vrati že čakali dve terenski vozili z zatemnjenimi šipami in prižganima motorjema. Brez odvečnih besed je nekaj krepkih fantov, ki jih ne bi hotel zvečer srečati sam v kakšni temni ulici, naložilo mojo zmeraj pretežko prtljago in opremo. "Gremo v bazo!" so mi povedali. Pod pazduhami nabrekli jopiči, čudno znani podolgovati predmeti v prtljažniku in kiji za baseball. Če bi sodil po njih, bi moral biti Sahalin prav gotovo baseballska velesila. Ampak ti kiji prave žogice še niso videli... Torej v bazo! Bližje kot smo bili, bolj so fantje postajali normalni, kar nekam v zadregi so se presedali, in ko smo prišli do velikega kompleksa lesenih hiš na obrobju pristaniškega mesteca Korsakov, so bili že čisto krotki. Le zakaj? Že na vratih nas je čakal njihov boss. Na prvi pogled čistokrven korejski Japonec, nekakš en križanec med borcem suma in jakuzo. Ne prav visoke, nabite postave s kratko pristriženimi lasmi, vratom Mikea Tysona in popolnoma ledenim pogledom. Bilo mi je takoj jasno, zakaj se fantje v njegovi bližini obnašajo kot šolarčki. Veliko pisarno je na častnem mestu nad šefovo mizo krasila slika mladega Rusa. "Moj najboljši prijatelj. Lansko leto ga je ubila mafija!" so bile njegove prve besede. Ali naj jih vzamem kot opozorilo? Zakaj pa me je sploh povabil, če mi misli po ovinkih groziti? No, glede na to, da je bil pokojnik pravi Rus, naš šef vsaj rasne nestrpnosti ne pozna. To pa je tudi nekaj... Na mizi so se takoj znašli steklenica vodke in veliki kozarci. Obvezna zdravljica v ruskem stilu, se pravi, na dušek do dna! Takoj nato še ena runda, pa še ena... Fantje so si pridno nalivali, le šef se svojega kozarca ni dotaknil. "No, zdaj pa greš v hotel in jutri te pridemo iskat!" Temu nisem imel kaj dodati, še manj oporekati, in tako je ostalo vse do konca mojega obiska. Šefova beseda je zakon in nihče niti ne pomisli, da bi bilo lahko drugače. Še najmanj seveda jaz... Pod led Zvečer nikakor nisem mogel zaspati. Pa ne zaradi skrbi, teh sem že navajen, saj so stalne spremljevalke vseh mojih poti. Mučilo me je vprašanje: "Zakaj???" In to z velikim Z! Le zakaj me je naš šef sploh povabil in mi dovolil fotografirati njegove ilegalne operacije? Kaj ima od tega? Za kakšno igro gre? Kaj stoji za vsem tem? No, pravega odgovora vse do samega konca moje poti ni bilo. Že navsezgodaj so se brez trkanja odprla vrata moje hotelske sobe, vstopil je Vasilij in mi samo pomignil: "Gremo na jezero!" In smo šli... Jezero Busse pravzaprav ni jezero, je le zelo zaprta laguna nizke morske vode v zalivu Aniva na skrajnem južnem koncu Sahalina. Zaradi enkratne favne in flore je zaščiteno kot naravni park. S svojo nizko vodo, ugodnimi poletnimi temperaturami in obilico organskega materiala za hrano je idealno za razvoj in življenje morskih kumar. Zaradi slabega pretoka z morjem tudi zamrzne veliko prej kot okoliško Ohotsko morje. In ko je led dovolj debel, se začne posel "brakonjerjev", kakor se sami radi imenujejo krivolovci na trepange. Že zgodaj zjutraj je bilo ob bregu zamrznjene planjave parkirano veliko avtomobilov. Očitno temperatura krepko pod -20 stopinj Celzija ni preveč motila množico mladeničev, ki so se pripravljali na običajen delovni dan. Motorne sanke, potapljaške jeklenke, od mraza popolnoma otrdeli potapljaški kombinezoni, motorne žage... V ledenozasneženem jutru je vsa ta oprema, ki po vsaki normalni logiki še zdaleč ni spadala sem, delovala nekako neresnično. A zložena na motorne sanke se je v trenutku znašla daleč na jezeru. Že čez nekaj minut so bile v pol metra debelem ledu izžagane prve luknje in premraženi potapljač i so si v vedrih z vročo vodo še zadnjič pogreli roke. Potem pa pod led... Vsak potapljač ima na površini svojega angela varuha. Okrog pasu je privezan z močno vrvjo, le-to pa v rokah drži pomagač na ledu. Morska voda namreč zmrzuje pri -2 stopinjah Celzija in najpogostejša nesreča je zamrznjen dihalni regulator, ki se zablokira ali pa ostane v odprtem položaju, tako da potapljač v nekaj trenutkih izgubi ves zrak iz jeklenke. V takem primeru z močnim potegom za vrv opozori svojega sodelavca, ki ga na vso moč povleče k sebi in iz vode. Seveda so vrvi dolge, in če do nesreče pride nekje daleč pod ledom, so možnosti za preživetje zelo skromne. "Seveda imamo nesreče, tudi utonilo jih je že nekaj med nami," mi pove Aljoša eden najmlajših med njimi. "A za tako dobro plačilo se splača tudi malo tvegati!" se še zasmeje. Plačilo je res dobro in lahko dosež e tudi do 4000 ameriških dolarjev na mesec in to v deželi, kjer se običajne plače gibljejo okoli 100 dolarjev, pokojnine pa ne presežejo 30 dolarjev. A če se zares splača, to vedo samo tisti, ki se izpod leda niso vrnili... Pri takih dobičkih ni torej nič čudnega, če letna svetovna trgovina doseže tudi do 500 milijonov dolarjev prometa. Tudi na račun vseh tistih, ki so ostali nekje spodaj... Seveda je vse to početje skregano z vsemi pravili o potapljanju pod ledom. Brez pravega znanja ali tečaja, enojni sistem za dihanje, brez globinomera ali potapljaškega računalnika, tesnila izrezana kar iz avtomobilskih zračnic, brez kompenzatorjev plovnosti, brez svetilk, pa še kaj..., a kdo bi pri dobrem zaslužku gledal na take malenkosti. Potapljači so organizirani po "brigadah" do pet članov z vodjo ali po njihovem z brigadirjem, ki se ne potaplja. To so mladeniči iz bližnjih vasi, ki so se odločili tvegati za dober zasluž ek in so seveda plačani po učinku. Brigadir je eden od "naših" fantov v usnjeni jakni in z japonskim terenskim vozilom, ki po svojih besedah skrbi predvsem za varnost svojih delavcev. In kaj pomeni ta varnost, mi je bilo še prekmalu jasno... Nekje okrog poldne se je ob jezeru ustavil kombi z napisom "Fish inspection" in iz njega sta izstopila dva policaja. Pogledam Vasilija, popolnoma miren je. Policaja odpreta vrata kombija in v njem sedi premražen potapljač, še vedno v neoprenski obleki z vso opremo in vrečo morskih kumar. "Ujeli smo krivolovca!" se pohvali policaj. "Tako je treba!" ga po rami potreplja Vasilij in že jih ni več. "Ta ni bil naš, neki levi individualec... Pobrali mu bodo opremo in nekaj sto dolarjev kazni bo plačal. Veš, po predpisih se v potapljaški obleki jezeru ne smeš približati na več kot dvajset metrov!" mi razloži. Kaj pa Vasilijevi potapljači pod ledom? "Za njihovo varnost skrbimo mi! Ti ne veš, koliko mladih policajev in inšpektorjev se v Rusiji ponesreči pri delu...," mi je z nasmehom odgovoril. Brez komentarja! Pri ilegalcih Proti večeru so se utrujeni potapljač i začeli vračati do avtomobilov. Vsak je opravil od štiri tiri do pet potopov in podihal dve polni jeklenki zraka. Danes je bil izkupiček bolj pičel. "Pred nekaj leti sva s prijateljem nabrala tudi do petsto kil na dan, zdaj pa nikoli več kot petdeset, šestdeset...," mi razočaran potoži Ženja, eden od starejših, ki se mu je videlo, da ima družino in da misli predvsem nanjo. Seveda je prekomerno nabiranje terjalo svoj davek in danes se lov vse bolj seli na Kurilske otoke, kjer so tereni še deviš ki. Vasilij pobere vreče nabranih kumar in odide k avtu, ki se zaustavi nedaleč stran. Voznik je Kitajec, ki ne zna niti ene ruske besede, zato se sporazumevajo bolj z rokami. Na cesto postavijo tehtnico in ves dnevni lov skrbno stehtajo in zapišejo. Tudi to je del "varnosti", ki jo svojim potapljačem nudi naš boss. Vreče v prtljažnik in pot pod noge. "Gremo z njimi!" mi reče Vasilij in že smo v avtu. V skromni koči pri Kitajcih pride najprej na mizo 2-decilitrski kozarec vodke (po celodnevnem pitju te iste tekočine) in obvezna zdravljica. Seveda na dušek! A za čuda v tako hudem mrazu alkohola še čutim ne, kaj šele, da bi bil pijan... Kitajci so v Rusiji ilegalno brez potnih listov, so pa nepogrešljivi člen verige, le oni namreč dovolj poznajo drobne skrivnosti za predelavo in sušenje. Šele Vasilijevo prepričevanje in nova steklenica vodke jih spravita v dobro voljo, tako da so se pripravljeni fotografirati. Kumare namečejo v velik sod in pod njim zakurijo. Dodajo sol in čez nekaj minut se trepangi skrčijo na velikost vloženih kislih kumaric. V leseni izbi z razbeljenim gašperčkom jih zložijo na mreže in osušijo. Pri tem se jim cena s 6 dolarjev za kilo svežih dvigne na 150 dolarjev za kilo suhih. In trepangi so pripravljeni na pot. Najprej potujejo z ladjo na celino in s kamioni do kitajske meje. Tam imajo namreč sistem maloobmejnih prepustnic, tako da ni prave kontrole in večina kumar kmalu prispe tja, kjer si jih najbolj želijo. Velik del jih prodajo tudi na Japonsko, ki je oddaljena le slabih pet ur plovbe. Še zadnja vodka za slovo (seveda tudi za šoferja) in po dveh urah vožnje sem že v hotelu. Zakaj? In tako iz dneva v dan... A vsak dan, ko sem bliže spoznaval te ljudi, ko smo se skupaj potapljali, kuhali trepange, se smejali in brez pravih mej pili vodko, se mi je odgovor na vprašanje, zakaj so mi sploh dovolili fotografiranje, začel sam ponujati kot na dlani. Mogoče le zato, ker je v njih še vedno ostala tista širina slovanske duše, ki smo jo mi že zdavnaj pozabili, tisti občutek, da je treba za prijatelja narediti vse, pa četudi te to lahko nekoč drago stane. Pravzaprav je bil moj obisk Sahalina le dokaz brezmejne in prislovične ruske gostoljubnosti. Tik pred odhodom mi je šef še zaupal, da namerava zaprositi za uradno dovoljenje za ribolov, v katerem je določena tudi manjša kvota morskih kumar, ki jih bo smel legalno nabirati in prodajati. Seveda ne v naravnem parku jezera Busse, mogoče na nedostopnih čereh Kurilskih otokov. Kdo ve...