Bili smo nič, bodimo vse; da pa bi postali vse, moramo obstoječe uničiti, v celoti, z nasiljem komunistične revolucije. Brez ozira na svetost življenja in posvečenost mrtvih: Naj mrtve pokopljejo mrtvi. Karl Marx pravi v Osemnajstem brumairu takole: »Poprejšnje revolucije so potrebovale, da bi se lahko oplajale s svojo lastno zgodovino, svetovno zgodovinskih nazajspominjanj. Revolucija devetnajstega stoletja pa mora pustiti mrtvim pokopati njihove mrtve, da bi se dokopala do svoje lastne vsebine.« (MEW 8, 117) To tezo sem podvrgel kritiki že pred več ko dvajsetimi leti v spisu Naj mrtvi pokopljejo mrtve, Problemi-Razprave 15 (1977), 5-6. Buržoazna revolucija je bila nujna in dobra, celo zelo dobra pri razblinjanju vsega obstoječega, vsega svetega in stalnega, ni pa bila zadostna, zadevo lahko spelje do kraja le komunistična revolucija. Revolucija, ki jo vodi brezobzirna kritika vsega obstoječega, se zato ne boji nasilja, narobe, veseli se ga. Kapitalizem res »na mesto stare krajevne nacionalne samozadostnosti« postavlja vsestransko »odvisnost nacij druge od druge«; vendar pa jih ne odpravlja, kot bo, potem ko se bodo združili »proletarci vsega sveta«, naredila komunistična revolucija.