Zanikajoča plat avtorjeve misli je prepoznavna, tu in tam jo podpira brezobzirna kritika vsega obstoječega, vizionarska plat Teorije za politiko pa je zvečine »metaforična«, zavita v sintagme, kot so, na primer, »alternativni zgodovinski procesi«, »alternativni prostori družbenosti«, »niše drugačnosti«, »zgodovinska inovativnost v praksah kulturne, socialne, politične samoorganizacije množic«. Možnost/nemožnost alternativne prihodnosti je za Močnika v najtesnejši zvezi s teoretskim razkrinkavanjem mehanizmov vladajoče ideologije, pa tudi z logiko novodobnih »razrednih spopadov«. Razmerja postmodernega »kapitalskega gospostva« seveda niso več omejena na rudnike in tradicionalne fabrike (tako ene kot druge pač ukinjajo), temveč vse bolj prenikajo v vsakodnevno življenjsko prakso. Zvijačnost novodobne družbenosti se kaže v tem, da »družbena razmerja podrejenosti in gospostva za vpletene zadobivajo fantazmagorično obliko razmerij med svobodnimi in 'enakimi' posamezniki«. Gre, skratka, za fantazmo o »človekovih pravicah« - fantazmo, ki prekriva realnost obstoječih družbenih razmerij. Prekriva to, da so ta razmerja še zmeraj - Močnik bi dodal: zmeraj bolj - razmerja gospostva, se pravi nadzorovane, usmerjane »svobode«.