Odgovorna urednica revije Lady Barbra Jermann je v svet šoferjev zapeljala še pred polnoletnostjo in nato je pridno nabirala kilometre. To se ji je zdela takrat življenjska nuja in dejstvo, da lahko vozi avto, vznemirljiv znak odraslosti. »Ko sem šla v avtošolo, sem že znala voziti. Izpit sem opravila z desetimi urami vožnje, saj jih takrat še ni bilo treba opraviti trideset. Nato sem se na treninge drsanja iz Ljubljane na Jesenice vozila z očetovo stoenko. Oče je bil zelo strog, vedno, ko sem se vrnila domov, je šel okrog avta pogledat, ali sem ga kaj potolkla ali opraskala. Pa še to je vedno zahteval, da natočim bencin. Zato zdaj, četudi je že kar nekaj časa pokojni, iz nekakšnega kljubovanja tri dni vozim s prižgano lučko, ki me opozarja, da moram na bencinsko črpalko, preden grem napolnit rezervoar,« se je zasmejala in nadaljevala, da je kasneje to stoenko odkupila od očeta in ji je dolgo dobro služila. Ko je šla v službo, si je kupila fiat uno, nato pa prisegla na hondo. »Včasih sem rada hitro vozila. Odkar pa imam hčerki, sem postala previdnejša, predvsem pa varna voznica. Kadar se zalotim, da je moja noga težja od 140 kilometrov na uro, jo zavestno spustim s plina. Ker se hčerki po končanem pouku ukvarjata s kupom stvari – od športa do raznih interesnih dejavnosti, že zjutraj napolnimo avto z vsem, kar potrebujemo čez dan, nato pa ju peljem, kamor je treba,« je razložila Barbra, ki ne mara brezobzirnih voznikov. Dekleti se ji smejita, kadar koga kam pošlje, če naredi neumnost na cesti. Tako kot ne mara brezobzirnih voznikov, ji niso všeč tisti, ki na cesti »sanjajo«, saj se za njimi hitro nabere gneča. Ko bosta Barbrini hčerki še malo zrasli (tako kot njenemu očetu se tudi njej zdi prava meja 16 let), ju bo začela učiti voziti. Tega se vse tri že zelo veselijo, dotlej pa se bodo prevažale skupaj.