Zaradi tega pravzaprav danes lahko stojimo na stališču, ki je po svoje paradoksalno, da so obstoječi minimalni standardi v sodobnih družbah izrazit nasledek nespoštovanja človekovih pravic in da ne moremo izhajati iz naivne predpostavke, da so te pravice nekaj, kar je bilo absolutno dano tudi v preteklosti. Samo zato, ker v preteklosti življenje in svoboda posameznika nista nič pomenila, lahko danes govorimo o visokem pravnem varstvu teh dveh vrednot. Če so filozofi torej to razlagali kot kategoričen moralni problem, potem je to sicer dobrodošla intelektualna nadgradnja, vendar se moramo zavedati, da je ta nadgradnja luksus, ki si ga lahko privošči zelo urejena družba in, drugič, da se ta nadgradnja brez podpore v temelju, torej stalne grožnje s kaznijo, lahko zelo hitro zruši, pri tem pa cela situacija regredira na stanje državljanske vojne, ki je v osnovi stanje brez vrednot. Preden je iz takega kaosa, katerega obrisi so razvidni iz tega, kar se dogaja južno od nas, mogoče ponovno vzpostaviti omenjeno nadgradnjo vrednot, bodo seveda potrebni enako kruti in brezobzirni posegi, s katerimi bo morâla zopet "z žarečim železom vžgana v kožo" posameznika tako, da se bo (ponovno) vzpostavil pogojni refleks morale strahu, ki drži ravnanje posameznika v okvirih družbene sprejemljivosti zato, da bi sploh lahko delovala delitev dela.