Za slehernega odpuščenega, ki z delavsko knjižico v roki zapušča delovno mesto in se mu podira svet, je pomembno, da ni sam. To je morda še pomembnejše, kadar se sooča z brezobzirnimi delodajalci, ki so še vedno precej na gosto posejani po naši deželi. Sindikalna organiziranost je še preslaba in pravne poti za dosego pravic še zmeraj prepočasne ali neučinkovite. Dokler bodo delavci ostajali brez regresa, brez stroškov za prevoz na delo, včasih brez malice ali celo več mesecev brez plače, bo prvi maj še praznik dela in boja za delavske pravice. Ta boj se ni končal v prejšnjem stoletju, ne s samostojno državo in še manj z uvedbo kapitalizma.