Prav zato je škoda, da je bilo na predstavitvi njene knjige, ki je bila prejšnji četrtek, 9. oktobra, v veliki čitalnici študijskega oddelka Knjižnice Mirana Jarca, tako malo poslušalcev, vendar so se vsi sodelujoči potrudili in predstavitev speljali, kot da bi bila čitalnica nabito polna. Bibliotekarka Jadranka Matić Zupančič je na kratko predstavila Miro Ružić, ki jo javnost pozna kot avtorico treh ekoloških knjig, nedanjo urednico Naše žene in strokovnjakinjo za urbanizem, predvsem pa kot družbeno angažirano delavko in dolgoletno ženo skrivnostno umrlega slovenskega politika Borisa Kraigherja. V pogovoru sta razgrnili ozadje nastanka knjige, ki jo je Ružićeva napisala med okrevanjem po hudi prometni nesreči, nato pa je pisateljica spregovorila o nekaterih ljudeh in stvareh, ki so jo osebnostno oblikovale, o ekologiji, o izvirih presenetljivo močnega optimizma, ki je ni zapustil po vseh težkih izkušnjah in tragičnem dogajanju na tleh nekdanje Jugoslavije. Še vedno trdno verjame v moč idej in projektov, ki lahko združijo ljudi v gibanja za boljši in lepši svet ter za pravičnejšo družbo. Sedanji čas je tak, kakršen pač je, tudi zato, ker ljudje z razvito vestjo ne pridejo več do izraza in tako prevladuje na političnem prizorišču brezobziren boj za oblast, v gospodarstvu pa težnja po hitrem dobičku ne glede na socialne, ekološke in druge posledice. Čeprav ni pisateljica, kot so jo "poučili", in kljub častitljivim več kot osemdesetim letom Ružićeva ne misli opustiti pisanja. Zdaj pripravlja svojo peto knjigo, ki bo posvečena slovenskim starostnikom.