Gospa, ki je hodila po ljubljanski Trubarjevi ulici, je bila na videz tipična mlajša upokojenka. Za trenutek se je ustavila in z nenavadnim glasom povedala, da ima dva vnuka ter da je brez denarja za božična darila. »Vsak tolar mi bo pomagal,« je povedala in dodala, da je imela raka. V grlo je imela vstavljeno kanilo, plastični vložek, ki prekriva umetno odprtino, nastalo pri kirurškem posegu. Večerno mesto je bilo obsijano z božičnimi lučkami, izložbe so bile bleščeče, stojnice so se šibile pod blagom, borzna poročila so pripovedovala, da je cena delnice Nove Kreditne banke Maribor v nekaj minutah skočila s 27 na 37 evrov. Če borzni indeks tako imenitno vzhaja, nam gre menda odlično. Pa vendar – zakaj se mlajša upokojenka, po videzu sodeč pripadnica šibkeje stoječega dela srečnega sloja, v centru mesta ponižuje s prosjačenjem? Ker podatki, da nam gre odlično, povečujejo pričakovanja in zahteve? Ker je ponižanje, ki človeka doleti, ko prosjači, manjše od ponižanja, ko vnukom ne moreš kupiti božičnega darila? Kaj se je zgodilo s širšo družbeno strukturo? Naivni osebni spomin s prvega daljšega gimnazijskega potovanja v tujino – pred četrt stoletja je bilo – mi pravi, da je imelo življenje na socialistični strani železne zavese zgolj eno prednost. Prosjačenje na ulicah se je dogajalo na drugi strani. Avtomobili na oni strani zavese so bili sicer lepši. A socialno dno je bilo bolj kruto. V teh dneh so se v prah rje spremenile zadnje nitke železne zavese. Mejni prehodi, ki so ločevali vzhodno in zahodno poloblo, s prehodom na schengenski mejni režim dokončno padajo. Ljudje, ki na ulici prosijo za drobiž, so se na to stran nekdanje ločnice, ki se je vlekla od Baltika do Trsta, naselili že pred desetletjem. Površna osebna zaznava z zadnjega potovanja v tujino mi pravi, da je ponižanih, ki so prisiljeni na ulici prositi za drobiž, na oni strani nekdanje ločnice manj kot v centru slovenske prestolnice. Ali obstaja razlaga? Socializem je bil egalitarna družba. Imperativ enakosti je bil tako močan, da inštrumenti socialne države niti niso bili potrebni. S tranzicijo je država postavila robustno mašinerijo, ki jo potrebuje kapitalizem. Sofisticiranih inštrumentov socialne države nismo dobili. Sofisticiranih inštrumentov, ki bi preprečevali, da bi se tržna ekonomija spremenila v brezobziren boj vseh proti vsem, pa tudi nimamo. Je ob dejstvu, da država nima sofisticiranih socialnih inštrumentov in mehanizmov, ki bi preprečevali brezobzirnost kapitalizma, nenavadno, da se besedna zveza »razredni boj« počasi vrača v sindikalistični žargon? Ko nam je bilo pred dvema desetletjema sporočeno, da bo socializem dobil človeški obraz, je ta propadel. Ideje, da bi človeški obraz potreboval tudi kapitalizem, na trgu ponudbe političnih idej ne najdemo. Menda pa je na dnevnem redu boj proti tajkunom. Pa je ideja o boju proti tajkunom resna? Nekaj tednov po objavi nove politične prioritete je država prodala pol banke, NKBM, ki je bila do zdaj v državni lasti. Deleže je kupilo nekaj več kot sto tisoč malih delničarjev in nekaj več kot sto institucionalnih vlagateljev. Med malimi delničarji večjega števila tajkunov ne bomo našli. S tem, ko je mali delničar delež kupil za 27 evrov in ga na prvi dan trgovanja lahko prodal za 37 evrov, bi povprečen mali delničar lahko zaslužil nekaj sto evrov. Recimo 300 evrov.Kaj pa institucionalni vlagatelji? Če že moramo govoriti o tajkunih, recimo, da bi to kategorijo ljudi lahko našli med institucionalnimi vlagatelji. Stoterica institucionalnih vlagateljev bo imela od prodaje banke bistveno večjo korist, merljivo v nekaj sto tisoč evrih. Kaj pa ima od prodaje državne banke milijon in devetsto tisoč prebivalk in prebivalcev, ki pri privatizaciji niso sodelovali? Pol banke je zdaj v zasebnih rokah, druga polovica je ostala v državni lasti. Zaradi bliskovitega dviga vrednosti delnic je državna polovica banke sicer na trgu vredna več, kot je bila. Vendar to ne more popraviti vtisa, da je le mesec dni po objavi vojne napovedi proti tajkunom država s prodajo banke, ki je bila do nedavna v državni last, peščici ljudi vrtoglavo povečala osebno premoženje. Gospa s plastičnim vložkom v grlu bo najbrž naslednje dneve skrpala osebni proračun in bo ob pomoči ponižujočega prosjačenja vnukom vendarle lahko kupila božična darila. Kako bo darila kupila decembra 2008?ospa, ki je hodila po ljubljanski Trubarjevi ulici, je bila na videz tipična mlajša upokojenka. Za trenutek se je ustavila in z nenavadnim glasom povedala, da ima dva vnuka ter da je brez denarja za božična darila. »Vsak tolar mi bo pomagal,« je povedala in dodala, da je imela raka. V grlo je imela vstavljeno kanilo, plastični vložek, ki prekriva umetno odprtino, nastalo pri kirurškem posegu. Večerno mesto je bilo obsijano z božičnimi lučkami, izložbe so bile bleščeče, stojnice so se šibile pod blagom, borzna poročila so pripovedovala, da je cena delnice Nove Kreditne banke Maribor v nekaj minutah skočila s 27 na 37 evrov. Če borzni indeks tako imenitno vzhaja, nam gre menda odlično.