Vlak se je že oddaljeval, in skozi naraščajočo oddaljenost se je zagledal v materin obraz kot morda še nikoli dotlej. Opazil je spokojno plemenitost njenega obraza, ki so jo razodevale oči in bledica njene polti. Daljava se je zdela najprimernejša prvina za njene oči, da so privzele ves svoj smoter: njeno spoštovanje do svojih otrok in njene globoke, slutene družinske uvide. Sčasoma je postala sveto središče neizmerne družinske dinastije. Umirjenost, čakanje brez neplemenite ali koristoljubne neučakanosti na razmah odlik svojih otrok. Ko se je Cemi1 namestil na svojem sedežu, zraven babice, je uzrl nasprotje med njunima obrazoma. Na skupnem ozadju sorodnosti so se že začele nakazovati tančine razlik, don1a Augusta je bila še vedno veličastna in dovolj pri močeh za obvladovanje vsedružinske skupščine. Ampak smrt, ki jo je navznoter že zdelovala, je bila še veličastnejša od njenega prirojenega veličastja. V njenem čakanju je že bilo videti nasproti nje čakajočo smrt. Njeni podočnjaki in brazde na obrazu so že nabrekali, kar je napovedovalo sovražnosti Malpighijevega telesca in četverih srčnih kamric. Upad premoženja, Albertove nesramne objestnosti, Polkovnikova smrt in Leticiino histeriziranje so jo v neenakomernih odmerkih vznemirjali do te mere, da je bolezen počasi načenjala njeno ravnodušnost do zdravniške oskrbe in pripravljala mrko slovo. Z daljavo je uzrl obraz svoje matere, kako vstaja v polnost svoje družinske usode. V teku vlaka, s hitrostjo utrinjajočih se podob, so brzele čez obraz don1e Auguste miriade senčnih utrinkov, ki so čedalje bolj razblinjali presihajoče obličje v nič, snoven kot krinka.