Besedilo je sestavljeno iz treh prizorov, ki se dogajajo na različnih koncih sveta ob istem času - na zadnjo noč starega leta, nekaj ur pred polnočjo. V prizorih, ki jih povezuje slika ženske, ki se pripravlja na zabavo in vmes po telefonu govori z materjo (kasneje se izkaže, da je edina dejansko v Beogradu), nastopajo različni ljudje, ki jim je na prvi pogled skupno zgolj okolje, iz katerega so pobegnili. Skozi govorjeni tekst se izkaže, da ima vsaj katera od nastopajočih oseb v posameznem prizoru neposredno zvezo z omenjeno žensko v Beogradu, kar jih (za gledalca) še dodatno poveže. Sprva učinkuje besedilo zgolj kot zbir in zaris različnih usod, vendar se kasneje izkaže, da operira z globljo simboliko (gre, denimo, za tri postaje v procesu adaptacije beguncev na novo okolje, kar kulminira v končno optimistično metaforo noseče ženske); v prvem prizoru, ki se dogaja v Pragi, spoznamo dva pribežnika z akutnimi denarnimi težavami. Da bi zaslužila, bi bilo treba zmagati na plesnem tekmovanju - tako skuša starejši brat mlajšega tik pred zdajci in na vse kriplje naučiti plesati mambo. Absurdna situacija se le še potencira, ko se pojavi izbrana soplesalka in "vragolije za preživetje" bratskega para Mičo-Kičo se prestavijo v groteskno ter končajo z grobim streznitvenim udarcem, ki razbije še tako drobno romantiko. Ta prva slika se mi zdi v Beograjski trilogiji tudi sicer najbolj dovršena.