»S Čečenijo smo bili ena republika vse do leta 1992, ko smo se po razglasitvi čečenske neodvisnosti za časa predsednika Dudajeva ločili od Groznega. Toda bratski odnosi so ostali. Čečenci in Inguši smo namreč Vajnahi, kar bi bilo mogoče prevesti kot 'naš narod, naši ljudje'. Je bratu mogoče zaloputniti vrata pred nosom, ko je v stiski? Nikakor. Odprtih rok smo sprejeli vse, ki so bežali iz Čečenije. Kljub 40.000 Ingušem iz Severne Osetije, ki so pri nas že od leta 1992, od takratnega konflikta med republikama. Kljub strahotnemu gospodarskemu in socialnemu bremenu smo bili pripravljeni pomagati vsem. Toda težava je bila, da v Moskvi teh stisk niso razumeli. Pomoči dolgo ni bilo od nikoder. Vse je ležalo na naših plečih. Kako hraniti več kot 200.000 Čečencev, kolikor jih je zdaj v naši republiki? Januarja in februarja je vlada spet pozabila na begunce, ki zato že nekaj tednov živijo samo ob kruhu in vodi,« je v svojem uradu v Magasu jezno pripovedoval brkati Ruslan Aušev, 45-letni inguški predsednik, ki je brez dlake na jeziku že na začetku obsodil vojaški poseg v Čečeniji.