Čeprav se zgodba bratov Rusjan prek fragmentarno izdelanih prizorov (v prepletu z zgodbo njune »dokumentaristke« Ede, večletne absolventke filmske režije in brezciljne tridesetletnice, se sestavijo v trinajstdelno celoto) odvije »v živo« (medtem ko je druga projicirana), deluje v svoji umestitvi za platnom, znotraj ovalnega fokusa, kot bi bila tudi sama posneta (scenografijo podpisujeta Rene Rusjan in Boštjan Potokar, atraktiven kolesarski letalni stroj je delo Sandija Mikluža in Primoža Oberžana, luči pa je oblikoval Danilo Pečar). Takšen učinek je v veliki meri dosežen na osnovi prelivanj med tudi kostumografsko (Nataša Recer) določenima zgodbama, s pomočjo posameznih detajlov (denimo cerkvene poslikave, ki zveže krila z letalskima konstruktorjema, ali očetove podobe, ki nenadoma vznikne izza velikega plana); poleg tega je uvodni prizor bratov prikazan na način nemega filma (z igrivo glasbeno spremljavo Mitje Vrhovnika Smrekarja), kar zgodbo po eni strani tudi časovno in tehnološko umesti, po drugi pa se kaže kot odskočišče za nadaljnje žanrsko preigravanje. Ker pa do tega ne pride, učinkuje domišljeni začetek bolj kot osameli domislek, sam pripovedni tok pa se vsej natančnosti vpletanja in dramatičnim vrhovom navkljub prične nekoliko vleči. K temu prispeva tudi preveč klišejsko in pojasnjevalno zgrajen odnos med Edo in njeno materjo, podan sicer brez pretirane razčustvovanosti v značajsko izrazitih interpretacijah Daše Doberšek in Jožice Avbelj; v svoji fragmentarnosti se tudi bratski odnos mestoma ustavlja na površini, ga pa Ivan Peternelj kot Edvard in Robert Prebil kot Josip izoblikujeta z enostavnim, a učinkovitim razlikovanjem racionalne trdnosti in emocionalne gibljivosti, zadržanosti in zanosa. Mesto med tema dvojicama je namenjeno Edinemu viru, Josipovemu sinu Adu, v vlogi katerega (s primorsko narečno obarvanostjo) duhovito postreže prav tako posneti Ivo Barišič s kvalitativno izstopajočim besedilnim delom, povedno »štorijo« o sokolu, ki si to ni upal postati.