vložila v svoje delovanje, sta se stopnjevala. Poleg organizacijske pomoči, se je intervjuvanka jasno posvečala tudi prizadetim in bolnim duhovnikom. Njena zavzetost pri izpolnjevanju teh nalog je tako privedla do tega, da je gospa pred nedavnim vstopila v zvezo Tihih delavcev križa: to je višja stopnja predanosti Materi Božji, s katero se je gospa Bembi zaobljubila uboštvu, pokorščini in devištvu oz. neporočenosti. “S tem korakom sem ponudila svojo pripravljenost pomagati trpečim bolnikom, kjerkoli je to po svetu potrebno.” “Gotovo obstaja več podobnih organizacij, ki spremljajo bolnike na romanja”, je še dejala gospa, “mi pa se tem osebam posvečamo tudi v vsakdanjem življenju. Žal pa nas je še vedno premalo, da bi lahko ugodili vsem potrebam. Smoter našega delovanja je v tem, da bolnike pripravimo na pozitivno sprejemanje njihovega položaja: nikakor se ne smejo prepustiti obupu, vliti jim je treba globlji smisel življenja, ki se napaja ob veri: ključ vsega sta lurška in fatimska Mati Božja: le Marija lahko privede te bolnike k božjemu objemu.” O občutkih, ki vejejo tako na romanjih kot ob drugih priložnostih, pa se je gospa takole izrazila: “Prisotno je veliko prijateljstvo, saj vse sloni na krščanski ljubezni. Vsi smo dobre volje in nasmejani. Tudi bolniki na vozičkih ali mladi ljudje, ki so zaradi bolezni primorani ležati na posteljah, so aktivno soudeleženi in vedno so nasmejanega obraza. Ravno to je ustanovitelj našega društva, msgr. Novarese, želel, se pravi, da bolniki sprejmejo in darujejo svojo bolezen; le tako se počutijo boljše in na podlagi tega pomagajo tudi drugim. Z njimi se potemtakem razvije prijateljski, bratski odnos: bolniki tako občutijo, da si ob njih, ker jih ljubiš in jim pomagaš, da rastejo v duhovnem življenju.” IG