Pa smo tam. Pri spremembah, kakopak. Te so tako ali tako naša realnost. Bile in bodo. V naši »branži« živimo prav zaradi njih in zanje. Pravimo jim priložnosti. Dajejo nam naš vsakdanji kruh in so neusahljiv vir idej. In smo spet pri pretočnosti. Nova asociativna zveza, ki so jo tujci vzpostavili s pojmom Slovenija, je prav fascinantno navdihujoča. Promotorji Slovenije, ki se ne strinjate, da bi slogan »Don't go to Slovenija!« imel kakšen smisel, pozor. Morda razmišljate modro. Namreč, mini terenska raziskava (nikakor ne kvantitativna!) na tujem je pokazala, da različne osebe na različnih mikro lokacijah ob različnem času v trenutku, ko odgovoriš na njihovo vprašanje »Where are you from?«, odreagirajo identično. Izstrelijo: »Lucky you!« Nisem dovolj svetovljanke, da bi vedela, če je to kakšna nova fraza tistih, katerih materni jezik je angleščina. Malce dvomim, ker za Angleže ravno ne velja (ali pa vsaj ni veljalo), da se radi zatekajo k jezikovnim simplifikacijam. Sem povrtala, če morda enak odgovor postrežejo vsakokrat, ko jim ni povsem jasno, od kod pravzaprav prihajaš. Pa sem se uštela. Dva milijona prebivalcev, prelepa narava, ljubka deželica, Ljubljana glavno mesto, super ljudje ... so suvereno recitirali zgovorna taksistka, nežno zamorjeni art direktor, prodajalec v Virginu, dobrovoljna natakarica pri Jamieju in še kdo še kje. Saj sploh ne rabimo nobene mega kampanje. Držimo se Jonasonovega priporočila in bodimo lepo tiho, da bomo vsaj še nekaj časa lahko veljali za srečneže in ohranili vtis, da živimo bolje in složneje od večine naših novih bratskih narodov. Nekoč smo v tem že dokazali svoje mojstrstvo. V tistih časih smo tudi lizali bonbone, ki so obljubljali »lakše se diše«. Vdihnimo tole evropskost s polnimi pljuči, morda pa slogan ne velja le za bonbone. Kakor koli že, od kod čez noč takšna prepoznavnost Slovenije, tega si res ne znam razložiti. Kdo bi vedel?