Nobenega dvoma ni, da je bil tovariš Tito krvoločen pesjan. Pa tudi skrival ni svojega čudnega značaja. Kjer je le mogel, se je pojavil v uniformi, z vsemi kolajnami. Najraje je imel tisto belo, mornariško, ker je bil elegan. Če pa je priložnost drugače zahtevala, se je oblekel v tankista, pilota, inženirca, topničarja ali pešaka. Samo, da je pokalo okoli in da so se svetili gumbi. Tudi govoril je najraje o svetovni vojni. Kjer je le mogel, je vtaknil kakšne bojevite metafore in povsod okoli je videl sovražnike. Po svetu so ga poznali preprosto kot maršala. Nisi se mogel zmotiti. Ali so mislili njega ali Pétaina. Kadar se govori o strategiji hladne vojne, ga ni mogoče zaobiti. Z ostro pametjo političnega pragmatika je vlekel poteze, ki so bile na robu konflikta. Enkrat premiki ob italijanski meji, drugič tanki pri Pirotu, tretjič že spet bolj ali manj tihi incidenti v bližini Albanije. Ampak čez mejo dobrega okusa ni šel nikoli. Razen s prikrito prijateljsko pomočjo bratskim narodom na vseh koncih sveta. To so bila desetletja, ko so civilizirane evropske države bíle svoje vojne na tleh tretjega sveta in včasih je kaj malega primaknil. Kdorkoli je služil v njegovi vojski, bi še danes brez težav razstavil in spet zložil puško, ki jo egiptovska ali ugandska vojska nosita kot standardno opremo. In vojaki vam bodo z veseljem povedali, da je to Titova puška. Vojak od noge do glave. Potem je umrl.