Oktobra 1763 so markiza de Sada prvič zaprli. Razuzdanost, blasfemija in žalitev Kristusovega dela in lika, so zapisali. Za štirinajst dni so ga vrgli v ječo v trdnjavi Vincennes blizu Pariza, ker je pet mesecev po poroki orgijal z igralkami, umetnicami in kurtizanami. Od takrat so bile ječe njegov drugi dom, vanje pa se je vračal iz enega in istega razloga: razuzdanost, blasfemija in žalitev Kristusovega dela in lika. Enkrat ga je naznanila beračica Rose Keller, ki jo je zvabil k sebi, slekel in prebičal, ona pa je trdila, da jo je nameraval umoriti. Drugič ga je ovadila žlahta, ker se je onegavil z mlajšo sestro soproge Renee-Pelagie Cordier de Launay, ki mu je povila dva sina in hčerko. Tretjič se je pritožila služničad, češ markiz nas biča in sili, da bičamo njega, poleg tega pa še homoseksualno občuje. Četrtič mu jo je zagodla prostitutka, ki naj bi jo markiz in njegov pajdaš med spolnim aktom hotela zastrupiti, v resnici pa sta ji le ponudila bonbone z izvlečkom kantaride oziroma španske muhe, po katerih je bilo punci neznosno slabo. Drži, markiz je postal strelovod za vse grehe takratne dobe, dežurni krivec, ki se je zaman branil in razlagal svojo resnico. Njegovih zagovorov ni nihče poslušal. Če pa jih slučajno je, potem jih zagotovo ni upošteval. Markiz je moral nenehno bežati pred stigmo ultimativnega pokvarjenca. Ko ni bežal, je sedel. In leta 1784 obsedel v Bastilji, ki je inspirirala njegova najbolj razvpita dela. Leto kasneje je začel s prepisovanjem fragmentov znamenitega romana 120 dni Sodome, iz katerega smo si sposodili uvodni odlomek. De Sade se je zavedal radikalnosti svojega pisanja in se upravičeno bal, da mu bodo zaplenili rokopis. Sklenil je, da naredi prepis romana, še preden ga zaključi. Prepis, ki ga ne bo težko skriti in čuvati. Noč za nočjo je v dobrem mesecu dni na drobno popisal stotine listkov, ki jih je zlepil v trak, širok 12 centimetrov, dolg več kot 12 metrov in do zadnjega kotička popisan na obeh straneh. Gilbert Lely, vodilni izvedenec za de Sadovo življenje in delo, je skoraj štiristo strani obsegajoč roman, s katerim je markiz prekoračil vse meje dostojnosti, ki si jih je meščansko licemerje postavilo v svojevrstno obrambo lastnih interesov, označil kot »krvave solze božanskega markiza«. Ne gre zgolj za izredno živopisen portret takratnega obdobja, okolja in običajev, ki jih markiz s pozicije žrtve sistema neusmiljeno ironizira, temveč za podrobno slikanico, ki daleč pred Freudom odkriva neštete nianse psihopatologije seksualnosti, ki definirajo človekovo osebnost. Do leta 1788 je de Sade za zidovi Bastilje poleg romana napisal še okoli petdeset zgodb, črtic in novel. Nekatere od teh je kasneje razširil v romane, recimo Juliette ali vesele zgode pregrehe in znamenitega Justine ali nezgode kreposti, ki sta pri nas izšla leta 1986 v zbirki Dotik, v prevodu ter ob izčrpni spremni besedi Zoje Skušek-Močnik, in ki vse do danes predstavljata edino de Sadovo knjižno izdajo v slovenščini. V nekdaj bratskih jezikih jih namreč obstaja kar nekaj, zagotovo pa so najimpresivnejša de Sadova dela zbrana v šestih knjigah, ki so leta 1989 izšla pri beograjski založbi Rad. Zbirka poleg že omenjenih treh romanov obsega še dve zbirki kratkih zgodb z naslovom Zgodbe in kratke zgodbe in Zločini iz ljubezni ter filozofski roman Filozofija v budoarju, namenjen dekletom, »ki jih vežejo okovi izmišljenih vrlin ter odvratne vere.«