kasneje zelo koristila pri konstruiranju letal. V tem času niti mati in dekleta niso držale križem rok, poleg gospodinjstva so izdelovale copate. Družina Rusjan je solidno zaslužila za preživetje in si lahko privoščila tudi šolanje otrok. Najstarejša Jože in Edvard sta bila namenjena obrtništvu in sta kasneje tudi sodelovala pri izdelavi letal. Eden od sinov je postal uradnik, eden pa duhovnik. Tri od štirih sester so se poročile in izselile v Argentino, tedaj eno od običajnih destinacij slovenskega, še posebej primorskega izseljenstva. Najmlajša od hčera se je poročila s policijskim uradnikom. prišla kar prav, zato so načrt odobrili. Pripadniki tega »bataljona«, med njimi Edvard Rusjan, so tako izpolnili svojo vojaško obveznost do dvojne monarhije. V tistem času je Rusjan sodeloval na lokalnih kolesarskih dirkah in mitingih ter žel kar lepe uspehe. Na dirki Gorica–Ajdovščina je bil na primer prvi, kar mu je prineslo spoštovanje v lokalnih krogih. Zanimal se je tudi za motociklistične dirke, vendar se jih kot tekmovalec ni udeleževal. Motorji so bili redki in za njegov žep popolnoma nedosegljivi. V tem času sta se brata Rusjan dokončno zapisala letalstvu in kupovala vsakršno literaturo o letalih, konstrukciji, o čemer koli, kar je imelo zvezo s poleti. Osvajanje tega znanja je bilo težavno, saj jima je manjkala višja šolska izobrazba, vendar sta to nadomeščala z zagrizenostjo in s praktičnostjo. Kmalu je vodilno vlogo v bratskem dvojcu prevzel mlajši Edvard. Seveda pa brata pri tem nista zanemarjala svojih vsakdanjih dolžnosti v družinskem podjetju, ki jima je dajalo vsakdanji kruh.