Evidentirati, prešteti, identificirati, označitiMitja Ferenc, ki dela kartografijo povojnih grobišč, je o nemškem tankovskem jarku povedal zgodbo, ki se jo splača vedeti. Zgodovinar ima preprosto ambicijo. Sestavil je računalniški zemljevid Slovenije, v katerega leto za letom vnaša evidenco povojnih množičnih grobišč, in namenil se je evidentirati vsa. Pogledati, kaj je v njih, koliko je trupel, kakšne vojaške oznake nosijo, koliko je med njimi civilistov.»Kot zgodovinarji smo se postavili pred osnovno vprašanje. Pisne dokumentacije, s katero zgodovinarji običajno delamo, ni. Ali je bila skrita ali uničena. Preprosto ne vemo. Ni je.«Kontekst je razviden in dobro dokumentiran. »Številke so impresivne. Prevečkrat se pozablja, da nimamo opraviti samo s Slovenci. Tukaj so se znašle vse vojske, ki so se umikale z vzhoda.«Štiri jugoslovanske armade so marca 1944 prebile sremsko fronto in hitro pomikale nemško armadno skupino E pod poveljstvom general Alexandra von Lehra proti zahodu. Takrat je bilo že jasno, da je vojna izgubljena. Z von Lehrovimi enotami se je pomikala vsa vojska NDH, črnogorska narodna vojska, iz Srbije pa so se z njo umaknili četniki, ki niso sledili Mihailoviću, ampak so se umaknili v slovensko Primorje, kjer so se hoteli predati zaveznikom. Spotoma so počeli grozote, po katerih četniki slovijo. Ob njih so se znašli Srbske nacionalne straže, nedićevci, ruski kozaki, Skenderbegova milica, ruski vojaki iz Ukrajine, ki so bili nemški zavezniki. Z njimi so šle množice civilistov s svojimi strahovi. »Vse te vojske, milice in civilisti so se znašli na prezatrpanih cestah med Celjem, Dravogradom, Slovenj Gradcem. Pol milijona ljudi. Angleži od maja naprej niso hoteli sprejeti njihove vdaje. Zato pride do Pliberka, kjer Angleži ne sprejmejo glavnine hrvaške vojske, ki je še vedno na slovenskih tleh. Rekli so jim: 'Tukaj sta Milan Basta, politkomisar 51. vojvodinske divizije in tretje armade, in še nekdo. Njim se boste predali, časa imate eno uro.' Angleški poveljnik jih je še vprašal, ali naj jim pri odločitvi pomagajo njihova letala. V Pliberku je bilo morda le nekaj deset žrtev. Vsa vojska je morala predati orožje, narediti na levo krog in iti po istih dolinah nazaj.«Ustaške oficirje in vojake ter hrvaške domobranske oficirje so likvidirali že v Mariboru, v protitankovskem jarku in na drugih lokacijah. Petnajst tisoč je velika številka, vendar je to manjši del. Vse druge so poslali v marše smrti, kakor temu pravijo Hrvati, peš na Hrvaško, v Bosno in v Srbijo na delovišča in v rudnike. »Na poti jih je veliko umrlo. Mi imamo opraviti s Slovenci , veliko pa tudi s tujci. Med 540 grobišči, ki sem jih evidentiral, jih je najmanj 125 hrvaških. Koliko je to številčno, ne govorim. Moji kriteriji so bili, da najprej evidentiramo naša grobišča. Vendar takih v nebo vpijočih zadev ne moreš ignorirati. Evidentirati, identificirati, prekopati, zapisati in označiti je treba vse.«Eno najbolj pogostih vprašanj je, zakaj se je s temi stvarmi sploh treba ukvarjati. Odgovor je preprost. Zato, ker tam so. Treba je videti in vedeti.Ferenc pravi, da bo nekje treba urediti spominske parke, drugje pa bo interes žrtve prekopati v krajevna pokopališča ali na pokrajinska grobna polja. »Italijani prepeljejo svoje vojake na vojaško pokopališče v Redipuglio, Nemci jih pokopljejo na treh vojaških pokopališčih v Sloveniji. Žalostno je, da imamo takšne sporazume z bivšimi okupatorskimi državami, nimamo pa jih s svojimi nekdanjimi bratskimi republikami, predvsem s Hrvaško, katerih največji del žrtev leži tukaj.«Sklenil je, da bo Slovenija postala urejena država, ko takšne reči, kot so sondiranje in evidentiranje v Teznem, ne bodo več vznemirjale javnosti. Ko bo pristojni državni organ v svojem letnem poročilu zapisal, da so evidentirali toliko novih grobišč, označili toliko, uredili toliko, prekopali toliko, Hrvaški pa smo izročili toliko posmrtnih ostankov njihovih državljanov. Namesto tega vedno znova nastane vznemirjenje, ki hitro potihne do naslednje priložnosti.Pisatelj in urednik Zdravko Duša pravi, da je rasel na kosteh. Doma je iz Soške doline, od koder kosti iz prve svetovne vojne še danes diskretno vozijo na različna vojaška pokopališča. Ne dovoli, da bi kdo bregovom Soče vzel status največjega grobišča v Sloveniji. Kaj lahko sklene človek, ki ima med petimi kulturnimi znamenitostmi svoje doline eno kostnico in vojaško pokopališče? »Niso grozne kosti, grozna sta hladnost in mir, s katerima se vse to sprejme, kadar se kosti napravljajo za to, da bodo kosti. Vse drugo je vračunano. Ve se, da se bodo pobijali. Ve se, da bodo na koncu obračuni. Ve se, da bodo ljudi množično metali v jame. Tako je v vsaki vojni in po vsaki okupaciji. Očitno ne more biti drugače. Zato bi bilo treba seveda obrniti optiko in poveljnik vsake od vpletenih strani bi moral na začetku povedati: toliko in toliko od vas lahko računa, da vas bodo čez nekaj deset let izkopavali z bagri. Zdaj pa izbirajte: ali vam je to prav, drugače pojdite raje domov.«So trenutki, ko bi z veseljem poslušal, da so nekje odkrili nova grobišča povojnih pobojev. Takrat, ko koga slišim, kako nujno je vojake poslati v kakšno novo pravično vojno. bella ciao, bella ciao, bella ciao, ciao ciao,« je 25. aprila letos odmevalo med zidovi Rižarne v Trstu. »Una mattina mi son svegliato, ed ho trovato l´invasor. O bella, ciao.« Medtem ko sem se pogovarjal s pokrajinskim sekretarjem Slovenske skupnosti Petrom Močnikom, so mi šli mravljinci po hrbtu. Pritoževal se je nad Ljubljančani, ki rečejo Monfalcone namesto Tržič, Muggia namesto Milje in tudi Opicina namesto Opčine. »A res ne razumejo? V teh drobnih naglasih je zapisana zgodovina. Ta je naša. Ali vsaj tudi naša. V vseh jezikih.«