Ker je Unija očitno pripravljena, bolje rečeno zaradi Kosova prisiljena urediti Balkan, se nam kot od vseh priznani »poznavalki« nekoč celo bratskih republik ponuja izjemna priložnost enkrat za vselej urediti marsikdaj zelo naporne odnose s »prijateljskimi državami iz bližnje soseščine«. Da se Slovenija tega zaveda, ne dvomimo. Drži tudi, da je EU kljub »širitveni utrujenosti« po uveljavitvi lizbonske pogodbe pripravljena tako imenovanim državam jugozahodnega Balkana dokaj široko odpreti pot približevanja. Ker ji drugega ne preostane. Zelo močno pa dvomimo, da se tega in mogoče pozitivne vloge slovenskega predsedovanja pri tem – marsikdaj tudi zaradi nekakšnega nacionalnega ljubosumja, trmoglavosti ali užaljenosti – zavedajo tudi v Zagrebu ali Beogradu. Toda, naj zveni še tako samovšečno, lepše priložnosti, kot se jim ponuja s slovenskim predsedovanjem, tudi oni verjetno ne bodo spet dobili tako kmalu.