Adamič je to priporočilo oblikoval v predlog, naj vlada da zemljo v najem bratskim podpornim organizacijam po nominalni ceni. Vsaka družina naj bi dobila tri ali štiri akre zemlje s hišo in drugimi zgradbami, ki naj bi sicer ostale v lastništvu vlade. Sto do petsto družin naj bi bilo, odvisno od velikosti razpoložljivega zemljišča, organiziranih v mesta, v bližini katerih pa bi morale biti tudi tovarne, kjer bi lahko ljudje delali po nekaj mesecev na leto in zaslužili nekaj denarja. Adamič je tudi predlagal, naj bi ljudje, ki bi jih izbrale bratske organizacije, dobili od vlade tudi dovoljenje za gradnjo lastnih hiš in mest, kar bi tem ljudem veliko pomenilo, hkrati pa naj bi jim vlada zagotovila, da bodo poslopja, zemlja in hiše v njihovi uporabi toliko časa, dokler bodo delali na zemlji in stanovali v hišah. Ta Adamičev predlog je bil v celoti sprejet. Čeprav zaradi ponovnega razcveta industrije sredi tridesetih let ta načrt ni bil izveden, pa že samo dejstvo, da je Adamič dajal tovrstne nasvete vladnim uradnikom, kaže, kako velik vpliv je imelo njegovo pisanje o imigrantskih skupinah tudi na najvišje ameriške vladajoče kroge.