Kot razlog za zapis in objavo tega dokumenta so v KC navedli relativistične teorije, ki hočejo upravičiti verski pluralizem, ta pa ni pogodu cerkvenim dostojanstvenikom. Tudi Kerševan meni, da je pravi razlog prav to, saj pri delu teologov in vernikov prevladuje v modernemu duhu pluralistična odprtost. Nekateri celo obravnavajo Kristusa kot enega od posrednikov med ljudmi in božjo transcendenco. Religija in iskanje transcendentnega lahko obstajata na več načinov, vsak naj torej išče na svoj način in tudi krščanstvo obstaja na več legitimnih načinov. Ljudje se glede na svojo tradicijo pač odločajo za enega od načinov. S tem pa se ta dokument izrecno ne strinja. Izrecno poudarja, da je Kristusova cerkev v povsem navzoča samo v KC. Razlika v primerjavi z drugim vatikanskim koncilom je ta, da je izpuščena beseda samo, torej da je Kristusova cerkev udejanjena v KC. Zdaj pravijo, da je Kristusova cerkev uresničena, udejanjena samo v KC. V drugih cerkvah in verskih skupnostih so udejanjeni le elementi resnice, cerkvenosti, pri čemer uporabi figuro polnost, nepolnost odrešenja, milosti Kristusa, ki je samo v KC. V drugih je tega bolj malo. Najbolj boleča formulacija dokumenta je, da cerkve niso v pravem pomenu Kristusove cerkve, če ne izpolnjujejo nekaterih pogojev, ki pa so katoliški. Naredi tudi razliko med tistimi, ki se še lahko imenujejo cerkve, čeprav niso v popolnosti to, kar je RKC, te imajo apostolsko nasledstvo, prave škofe in dele v pravem smislu zakramente, in tistimi, ki tega nimajo in se ne morejo imenovati cerkve. Tu naredi razliko med protestantskimi in pravoslavnimi. Pravoslavne priznava kot bratske cerkve, čeprav nimajo polnosti. Protestantski pa odreka status cerkve, je le verska skupnost. To je prav gotovo udarec ekumenizmu in danes uveljavljenemu razumevanju krščanskosti in cerkvenosti med ljudmi v Evropi, pravi Kerševan.