Čanak popolnoma izenačuje »Tuđmana« in »Miloševića«. Enaka sta, ker sta fašista in ker se tako prvi kot drugi poskuša obdržati na oblasti z vojno. Kljub vsemu takšno izenačevanje vseeno ne vzdrži! »Tuđmanova Hrvaška« je v obrambni vojni, »Miloševićeva Srbija« v napadalni! To »banalno« resnico je, kot kaže, treba nenehno ponavljati. Čeprav s tem ni mogoče opravičevati vseh potez Tuđmanove politike, je nedopustno spregledovati to »podrobnost«. Z izenačevanjem napadalca in žrtve se žrtvi jemlje pravica, da se brani. To je druga plat tega pacifizma, kljub vsem iskrenim namenom. Čankova konstrukcija o hrvaških migih, s katerimi bo Tuđman bombardiral Novi Sad in s tem Miloševiću v določenem trenutku ponudil »bratsko pomoč«, da homogenizira Srbe, s čimer bi podaljšal življenje tudi svojemu režimu v Zagrebu, je tipično simplifikantno levičarsko pretiravanje. Lucidne mirovniške analize tako zaradi error fundamentalis izenačevanja agresije in obrambe nujno prehajajo v takšne nesmisle.