Pisalo se je leto 1868, ko se pri Zgornjem Jamniku v Florjanu rodil deček, ki so mu dali ime Anton. Kmetija je nekoč bila mogočna, toda skozi leta se je delila in to kar je ostalo, ni moglo dajati kruha vsem otrokom tega doma. Vsekakor je Antona čakala usoda strica v družini. To pa seveda ni bil zavidljiv položaj na vasi. Gospodar je bil pač le eden in tako je naneslo, da je Anton že kot deček moral prijeti za razna kmečka dela. Najraje pasel, saj je tam imel priliko iz borovega lubja rezljati razne like in predmete. To so bili začetki njegove ustvarjalne dobe. Ko pa se je pri vojakih še poškodoval, tako, da je imel vse življenje težave s kolenom, je, kot je sam pripovedoval, ponoči zaradi bolečin, veliko prebedel. Tedaj je razmišljal to in ono iz področja tehnike. Naučil se je fotografirati, postal je dober fotograf na tem območju. Kmalu se je loteval bolj zahtevnih del. Izdelal je leseni fotoaparat, ki mu je dobro služil, vse dokler ga niso Nemci prvo leto vojne, ukradli. Za tem so sledile naprave, katerim se danes čudimo, razna glasbila od harmonija, harfe, violin, tamburic in kitar. Celo mikroskop je nardil iz lesa, pa kaj bi še naštevali, poglejte si razstavo v Gornjem Gradu v Šteklu, je kaj videti!