Tami sem videla samo na slikah, saj sva se spoznali prek interneta, kar tako. Pa vendar sva se takoj pepoznali, saj je bilo očitno, da jaz, obtežena z velikim nahrbtnikom, nisem od tam. Odpeljala me je na svoje posestvo, ki ga obdaja odprta pokrajina s suho travo, zelišči in antilopami. Tami ima veliko zemlje, a živi v prikolici. V Ameriki ljudje postavljajo prikolice, tako imenovane hitre hiše; brunarice, narejene iz debelih borovih dreves, so že dražje in le najbogatejši si lahko privoščijo zidane hiše. Na posestvu živi skupaj z možem Bradom. Imata tudi devet konj. Oba sta zaposlena samo sezonsko. Ona vozi šolski avtobus od septembra do junija, on pa dela v poljedelstvu, samo od poletja do jeseni. Oba imata otroke, vsak svoje, oba sta namreč že ločena. To je povprečna ameriška družina; povsem drugačni ljudje, izjemno prijazni in ljubeči, ljudje, s katerimi se lahko pogovarjaš vse mogoče stvari, ljudje, o katerih bi se doma pogovarjala le z najboljšimi prijatelji. Ob prijetnem klepetu smo zvečer pekli hotdoge na žaru, gledali sončni zahod in poslušali pripoved vetra.