Potem smo se zjutraj z dvema rdečima traktorjema (seveda je bil eden ferguson 35), ki sta imela prikolici naloženi z borovimi debli - med bori je sneg najbolj pustošil in jih s svojo težo kar nekaj izruval -, odpeljali na bližnjo žago. Hlode smo zvalili na kup in potem so eden po eden polzeli med rezili švigajočih žag in na drugi strani je bilo bivše deblo lično narezano na lepe in dišeče deske, ki so za marsikaj uporabne. Kakšnih osemdeset let star stroj je deloval zanesljivo in brezhibno. Ritem je bil enakomeren, prijeten in po smoli iglavcev je dišal zrak. Sonce je grelo vedno topleje in imeli smo veliko plastenko odličnega tolkovca, ki je zelo primeren proti žeji, pa tudi obilna malica ni manjkala. Po malici, tolkovcu in preveseljačenih dveh nočeh se me je lotevala majhna utrujenost in stopil sem tistih nekaj korakov do ograjenega pašnika in tam legel v travo, gledajoč neskončno nebo, kjer je sonce topilo oblačke, ki so se drznili skotiti. Oči sem kmalu zaprl, po svežih travnih bilkah je dišalo in najbrž bi takrat malce zadremal, ko se ne bi nekaj mehko dotaknilo mojega levega lica. Zdrznil sem se, odprl oči in tik pred nosom zagledal smejočo se šobo mladega sivočrnega konja, ki se je že prej pasel malo bolj stran. Pobožal sem ga po gobcu, ki je bil tako nežno mehak, še vedno ležeč v travi, in sem mu tiho in prijazno rekel: "Saj me ne boš ugriznil, kaj ne, bizgec?" Pogledal me je, me ovohal, obliznil dlake brade in odkimal z lepo in veliko glavo. Malo sem se začudil in ga nato še enkrat vprašal isto. Spet je odkimal. Naključje, sem si rekel. Potem sem mu zagodel: "Ej, ne se zezat, pokimaj, če me zares razumeš. Takoj je veselo pokimal. To pa je bilo že malo bolj resno in rekelm se mu: "Sicer ti ne verjamem čisto, a pomežikni, če me zares razumeš, pomežikni z levim očesom!" Šalo in domišljijo na stran. Lepotec je pomežiknil. Nadaljeval sem: "Hočeš pokazati, da ti razumeš sovensko?" Spet je veselo prikimal, se našobil in pokazal mlade zobe. Skobacal sem se na noge in božal novega razumevajočega prijatelja, ga čohal po prijazni betici in mu govoril vse sorte, on pa me je hvaležno poslušal, kimal, mežikal, dvigoval zdaj to zdaj ono nogo, potresal s komaj dobro rastočo grivo in opletal z repom. Sporazumela sva se, da mu grem po nekaj kosov rženega kruha in da me počaka tam pri ograji. Čakal je dragi veseli konj in ko so bili hlodi razžagani in deske naložene, sem ga skrivaj poljubil tja nekam med oči, mu zagotovil, da je krasen fant, in se poslovil od njega; a prisegel sem mu, da ga še obiščem in da se takrat spet temeljito pomeniva.