Potočki in hudourniki so pod debelim lednim oklepom še nemi. Zima je prišla. Karavanci so kot mornarji odvisni od vremena. Če jih na katerem izmed visokih prelazov, čez katere morajo, ujame snežni vihar, utegnejo vsi umreti. Po devetih dneh hoje se znajdejo ob vznožju Baga La, najtežavnejšega izmed prelazov. Ljudje postajajo živčni. V taboru Tilen opazuje nebo. V ogenj vrže prgišče soli. Vsi molčijo. Če je sol suha, zaprasketa, kar pomeni, da je sneg še daleč. Če pa je vlažna, ostaja nema in sporoča, da se bližajo viharji. Sol zacvrči. Vsi si oddahnejo. Bogovi so z njimi. Kljub težkim oblakom ne bo snežilo. Štiristo jakov - iz Saldanga in Namda - se napoti v strmino proti Baga La. Široka in cikcakasta steza je poledenela in zahrbtna. Ženske se pod očmi mažejo z nekakšnim črnim zvarkom iz korenin, da bi se zavarovale pred snežno slepoto. Možje si čez oči zvijajo svoje dolge kite. Na vrhu prelaza sleherni moški, ženska in otrok vzklikne kratko molitev in vrže kamen na kup, oltar gorskim bogovom, nad katerim v ledenem vetru plahuta na desetine molilnih zastavic. Sopenje živali, šklepet njihovih parkljev po poledenelih tleh, škripanje vrvi in sedel, žvižgi in klici in njihovi odmevi od vrtoglavih gorskih sten nad njimi. Po prehodu karavane bo to okolico za več mesecev spet zajela tišina. S 5200 metrov visokega sedla se karavana nato naglo spusti pod drevesno mejo, skoraj 1500 metrov niže. Potem ko so dolge dneve preživeli v kamnitem in puščavskem okolju velikih višin, zdaj uživajo v vonju po ilovnati zemlji in borovih iglicah, v poslušanju ptičev in vetriča, ki šumi v brezah. Zajame jih razpoloženje kot na kakem poletnem pikniku. Čudovit dan z modrim nebom je in prašna polja severnega Dolpa so videti kot spomin na neki drugi svet. * Osem dni pozneje je karavana v vasi Hurikot. Tu so prebivalci večinoma hindujci. Ženske nosijo dolga krila in kratke bombažne životce, moški pa topi, tradicionalno nepalsko čepico, in črn suknjič prek platnenih srajce in hlač. Tilen pozdravlja Budhi Damija, svojega ista, stalnega trgovskega partnerja. Njuni družini trgujeta že tako dolgo, da se nobeden od njiju ne spominja, od kdaj. Prihod Tilnovih pozdravijo s pivom in v hiši zanje počistijo dve sobi, kjer naj bi preživeli zimske dni. Drugi vaščani prihajajo na razpravo o sedanjih menjalnih razmerjih v Hurikotu. Med pogovori neopazno preštejejo število Tilnovih vreč, nagrmadenih na terasi. Trebušasti bakreni vrči se polnijo s pivom. Začenjajo se pogajanja. "Kitajci nam letos niso dali dovolj soli," pravi Tilen. "Zato sem je lahko prinesel le 12 tovorov (okoli 700 kilogramov)." Budhi pa se potoži, da je letos primanjkovalo dežja, da je bila žetev borna in da so mu sosedove krave požrle pol pridelka. In še Budhijeva žena je bila bolna. Vse te slabe novice naj bi ustvarile pravico do barantanja. Naposled Tilen zahteva po štiri mere koruze za mero soli. Kot vodja svoje karavane je za uspeh pogajanj odgovoren pred vsemi Dolpo-pa in doseči mora tudi to, da bodo njihovim jakom dovolili pašo v tej dolini. Rongpa pa ponujajo le dve meri koruze za mero soli. Prejšnje leto je obveljalo tri proti ena, še leto prej štiri proti ena. Barantanje se zaostri. Tilen noče popustiti pod štiri. Rong-pa odgovarjajo: "Ne bo kupčije, ne bo paše in za vsakega človeka ali žival, ki hoče čez našo deželo, bomo zahtevali pet rupij (20 tolarjev)." Proti koncu večera se Rong-pa in Dolpo-pa sporazumejo le, da naj bi se v treh dneh dogovorili za menjalno razmerje. Razširijo se govorice. Nekateri trdijo, da je v sosednji dolini uradno razmerje ena mera soli za dve meri koruze. Drugi vedo, da je za tri. Naposled se le dogovorijo: mera soli za dve meri in pol koruze. Dolpo-pa so zagrenjeni. Še nikoli jim niso ponudili tako malo. Zagotovili pa so si vsaj brezplačno pravico do paše. Naslednji dan se jim na paši ob vznožju gora pridruži druga karavana, ki je prišla po stranski poti. V njej je nekaj Tilnovih sinov. Pritisk prstov na njihove debele volnene vreče ti izda grobe solne kristale. "Nekaj soli smo skrili v gorah," se nam nasmehne Tilen. "Če je pokažeš preveč, ji cena pade! Cena v Hurikotu je tako nizka, da nam komajda omogoča preživetje. Moramo iti naprej in preostanek zamenjati v dolini Čaudhabise. Moji ljudje so slišali, da tam stradajo soli." Tilen je zvit. Svojemu istu je dal ravno toliko soli, da je jakom zagotovil zimsko pašo, potem pa se je s soljo, skrito v gorah, odpravil na petdnevno pot v dolino. * "Kako bogat kraj!" pravi Tilen, ko se v dolini Čaudhabise zagledajo v razkošen gozd, potoke in polja. Nanda Lal Thapa, znan trgovec, živi tukaj v beli gruči hiš, ki se ji reče vas Čuma. Je hindujec, po krvi kšetri, ene najvišjih kast hindujske družbe. Njegove lepe poteze in gracilna postava so značilne za ljudi iz dolin. Na glavi ima zajeten platnen turban in kadi čilum, lončeno pipo. Kot Tilen je tudi Nanda Lal vodja. Braniti mora interese svojih ljudi. Tilen zahteva pet mer koruze za vsako mero soli, Nanda Lal pa se le nasmehne in ponudi tri mere. Tilen drži v roki skodelico maslenega čaja in počasi razlaga: "Sol smo prinesli vso pot do tvojega praga, ti pa nam ponujaš komaj kaj več kot v Hurikotu? Bil si že v Dolpu. Veš, kako je treba trpeti, da prideš od tam v tvojo čudovito dolino, kjer imaš vsega: vode, lesa, bogate zemlje, koruze, pšenice, ječmena, jabolk in marelic, celo nekaj riža in meso divjih prašičev in koz. Toda, kako ti tekne tudi najboljša hrana, če v njej ni soli? Sol - ti to dobro veš - je dragocenejša od zlata, ki ga obesiš na svoje ženske. Kako moreš biti tak in mi ponuditi tako malo?" Rong-pa ob vratih tiho stojijo okoli Nanda Lala. Tilnove besede so jih prevzele. Res je, kar pravi. Nihče ne more zanikati. Razmerje utrdijo na štirih merah koruze za mero soli. In nato Tilen premišljeno doda: "Ker smo morali hoditi do tvoje vasi, ki je najdlje na koncu doline, nam boste, medtem ko bomo živeli tu, dajali hrano in drva." Zato Nanda Lal predlaga po mano (pol litra) koruze na vsako vrečo soli. "Kaj?" presenečeno vzklikne Tilen, "Mana je le prgišče. Miši bodo toliko požrle iz mojih vreč." Tilen naposled doseže pet man na vsako vrečo soli. Ko je kupčkanje opravljeno, si Tilen po tihem čestita. Menjalno razmerje v dolini Čaudhabise je skoraj dvakrat