Ker smo vedeli, da bomo pogrešali domačo pravo kavo, smo tri zavitke prinesli s seboj in jih hranili za posebne priložnosti. Neko čudovito jutro smo vse goste in domače na sončni terasi presenetili s skodelico prave kave. Ker so domačini navajeni predvsem na čaj z mlekom, je bila zanje kava zelo močna, a se je kljub temu niso branili. Sonce je vsak dan močneje žgalo, senca je vedno hladnejša in noči kristalno jasne, da si videl vse zvezde. Luna se je debelila in njena rumena barva je postajala z vsakim večerom bolj srebrna. Vsak dan je k hiši prišel starec in ponujal drva, ki jih je nabiral v gmajni. Velika butara suhih borovih vej je, preračunano v naš denar, stala 500 tolarjev in zadostovala za dva večera. Drva so draga in malo jih je. Zato je gozd tako prečiščen; poberejo vsako vejico, veliko storžev, še suhe veje visoko na drevesih nekako sklatijo dol. Med našim tritedenskim bivanjem so domači za zimo podrli veliko smreko. Zanimivo se nam je zdelo, da so hiške v tamkajšnjih krajih, kjer je zima mrzla in ne tako kratka, slabo izolirane – tudi pri ljudeh, ki si stiropor lahko privoščijo (videli smo ga namreč v trgovini v mestu). Lahko bi izolirali s slamo ali zrakom. Ker so ravno zidali nov bungalov za turiste, smo jih povprašali o tem. lastnik nam je povedal, da ga kaj takšnega še nihče ni vprašal. Glede na to, da so njihove peči iz tanke pločevine, ki ne zadrži niti malo toplote, prav tako stene in okna ter da je drv malo in jih je treba prinesti na glavi, bi bilo morda smotrno hiško malo bolj obleči. Vendar oni ne razmišljajo tako. Tako pač je. Skupno jedilnico so ogrevali tako, da so zunaj v nekakšnem železnem predalu, do polovice polnem pepela, zakurili ogenj. Ko je nastala žerjavica, so predal postavili v prostor na tla, da je oddajal toploto. Mi smo v sobi kurili le zvečer in se mastili s popečenimi kruhki ter domačo marelično marmelado.