Morje je morje, sem si rekel, ko smo se odločali za slovensko obalo, zdaj pa sredi razkošja listnatega rastja pogrešam vonj borovcev. To ni to, to ni morje, ki ga nosim v sebi od otroštva naprej, to je neko drugo morje. Kajti morje – kot tudi vse drugo, kar je povezano z otroštvom – je skupek čutnih spominov in vonji so daleč pred vsem. Zvilo me je že zadnjič, ko sva bila z Metko tukaj spodaj v dvodnevni izvidnici, pa sem se tolažil, da sonce še ni pravo, da že še pridejo prave poletne vročine, ko bo scvrlo vsak borovec posebej. O tem manku dišeče borove smole sem že takrat pojamral Ines, ki je tukaj domačinka, v upanju, da bo povedala kaj tolažilnega, pa je rekla le, da bom to, kar iščem, našel od Novigrada naprej. Saj res: kot otrok sem kar naprej letoval v Rovinju.