Naključni obiskovalec parka zagotovo najprej pomisli, da je Paklenica dobila svoje ime zaradi prepadnih sten, ki se dvigajo nad ozkimi, temačnimi soteskami tesnobnega videza. V slabem vremenu, ko zapiha burja, nevihtni oblaki pa se spustijo med velebitskimi vrhovi skoraj do vhodov v številne podzemne jame kot sta Babunjaša in Vodarica, kamnita obličja previsnih sten res spominjajo na domovanje peklenščkov. Vendar poimenovanje verjetneje izvira iz imena »pakla«, kakor domačini še dandanes imenujejo borovo smolo, ki so jo od nekdaj pridobivali v nekoč prostranih gozdovih črnega bora na področju današnjega parka. Prodajali in uporabljali so jo za tesnjenje lesenih ladij, čebričkov in sodov ter za smrdeče nočno osvetljevanje. Skoraj gotovo je, da je na mestu današnjega pokopališča sredi Starigrada Paklenice takrat obstajala večja rimska postojanka. Že stoletja je namreč z območja Starigrada Paklenice, ki je zrasel na temeljih rimskega zaselka Argyruntum, po ozki poti skozi kanjon potekalo živahno trgovanje med celinsko Liko in obmorskimi kraji velebitskega kanala. Tod namreč vodi najkrajša pot z obale v notranjost celine na tem delu Velebita.Tudi vse ladje, ki so plule med Zadrom, Reko in Dubrovnikom so se ustavljale v starodavnem Argyruntumu. Morska pot je bila gotovo edina povezava med obmorskimi kraji, saj je na mestu današnje Jadranske magistrale samo na nekaterih delih potekala slaba, težko prehodna kozja steza. Kamnita pot je povezovala med seboj samo nekatere vasi in zaselke. Življenje v teh krajih je bilo gotovo zanimivo tudi v turških časih. Naključni obiskovalec na vzhodni strani nad vhodom v park, kjer plačate vstopnino, zagotovo ne bo opazil ostankov večje utrdbe. Z nje pa je lepo videti očitno povezavo med razpadajočo "Kulo" na obali v bližini hotela Alan, omenjeno utrdbo, s katere je lahko nadzorovati vstop v kanjon, in stolpom na drugi strani velebitskega kanala, na polotoku Pagu. Vse tri opisane razvaline zgradb stojijo v ravni liniji, po kateri so se z ognjenimi kresovi opozarjali na nevarnosti.