Naprej nas vabi vonj borove smole, saj pot nadaljujemo po kolovozu v senci gostih borovih dreves. Objameta nas mir in tišina primorskega gozda. Samo malo pod vrhom stopimo na lokalno cesto, ki pripelje iz Rižane v Tinjan. Kmalu zatem po dobri uri hoje in premaganih 300 višinskih metrih dosežemo razgledno jaso tik pod vasjo. Lesena miza in klop vabita k prijetnemu počitku v hladni senci, z roba pobočja pa nam pogled plava od Tržaškega zaliva do Vremščice. Mimo starega, a lepo urejenega pokopališča se povzpnemo v vas, kjer hranijo žig Slovenske planinske transverzale. Tinjan je bil nekoč prazgodovinsko gradišče, pozneje je tu stala rimska in srednjeveška trdnjava, saj je mogoče z vrha videti na vse strani neba. Ljudje so se tod naseljevali že od nekdaj zaradi podzemnega izvira vode pod cerkvijo na vrhu. Vodnjaki v Tinjanu so sicer globoki, a voda je odličnega okusa! Med preprostimi kamnitimi hišami, ki stojijo na sončni, južni strani okoli cerkve svetega Mihaela, jih je kar nekaj podrtih. Žal pa najbolj razgleden objekt v Tinjanu, televizijski pretvornik, nima stopnic in razgledne ploščadi, ki sem jo od vsega najbolj pogrešal.