Tako je mladenič počasi napredoval, popolnoma neobčutljiv za številne vonjave. Posmrkoval je in tu pa tam obstal, da se je useknil v karirast robček in si ogledal podrobnosti, pomembne za delo, o katerem pravzaprav ni veliko vedel. Vendar pa ga je splošni vtis počasi spravil v boljšo voljo. Stanje je bilo dobro, celo brezhibno, nikjer nobene napake ali neustreznega besedišča; stavki Anastasa S. Branice so gladko tekli, ločila so bila na pravih mestih; le da razen opisa vrta ni bilo ničesar drugega. Ničesar in nikogar, samo ogromno rastlinja nič se ni zganilo, o dogajanju ne duha ne sluha, če ne štejemo počasne poti sonca čez svod, leta osamljenih ptic, ki so v daljavi zašle na modro nebo, občasnih padcev borovih storžev in dvigovanja prahu pod mladeničevimi koraki. Tako so se nizale strani, morda celo hitreje kot v deževnem dopoldnevu na ulici Milovana Milovanovića čas branja je zbit čas, ena ura tu ni ista kot tam, včasih traja desetkrat dlje, drugič je krajša kot drobec trenutka, v katerem treneš z očesom.