Stvari še bolj zapleta dejstvo, da Kras nikakor ni le naravna pokrajina, ampak predstavlja edinstveno kontaktno območje med naravnimi in družbenimi elementi, kar je privedlo do nastanka svojstvene kraške kulturne pokrajine. Omenili smo že kraško gmajno kot zoogen vegetacijski sestoj, kar pomeni, da je v širšem smislu tudi ta domnevno naravna pokrajina antropogenega nastanka, tako kot so antropogenega nastanka borovi nasadi. Skratka, v večini primerov je človek odločilno vplival na razvoj kraških naravnih danosti. Ta človekov poseg se je pričel s kolonizacijo Krasa in krčenjem prvotnih gozdnih površin. Toda kultiviranje kraških površin in oblikovanje vinogradov, njiv in travnikov ni bilo lahko opravilo in je zahtevalo napor več generacij, saj je bilo treba po doslej opravljenih izračunih na vsakem kvadratnem metru zemljišča odstraniti od 100 do 200 kilogramov kamenja, kar pomeni, da so na primer samo v katastrski občini Trebče, kjer je bilo v začetku prejšnjega stoletja okoli 330 tisoč kvadratnih metrov kultiviranih površin, izkopali, odlomili in prestavili okoli 50 tisoč ton kamenja. Kamenje so nato uporabili za postavljanje za Kras tako značilnih mejnih zidkov med parcelami ali so ga tovorili na kup in oblikovali številne in obsežne kamnite groblje, ki so tu pa tam še danes vidne na robu kraških vasi. Maksimalno agrarno izrabo tal je Kras poznal v prvi polovici prejšnjega stoletja, ko so bile intenzivnemu kmetijstvu namenjene površine v neposredni okolici naselij ter vse, tudi bolj oddaljene kraške doline, saj so bili to edini deli kraškega površja, kjer je prihajalo do akumulacije prsti, medtem ko je bilo preostalo zemljišče namenjeno paši in sečnji ter s tem nadaljnjemu vegetacijskemu krčenju. S postopno deagrarizacijo, ki je dosegla najbolj intenzivno fazo z opuščanjem pašne živinoreje po drugi svetovni vojni, se je obseg tradicionalnih agrarnih površin močno skrčil in v bistvu omejil le na donosnejše vinogradniške površine v neposredni okolici kraških naselij. Na ta način so se kmetijsko izrabljena tla, če izključimo gozdne površine, od leta 1900 do danes v okviru tržaške pokrajine skrčila za več kot 75% in za več kot 65% samo od leta 1951. Intenzivne kulture, se pravi njive, vinogradi in sadovnjaki, obsegajo danes le okrog 8% površja, medtem ko je bil še leta 1951 njihov obseg trikrat večji. Povečuje se torej obseg zaraščenih površin, ki se vse manj izkoriščajo in kultivirajo, nenazadnje zato, ker se nad temi površinami izvaja dokaj restriktivni varstveni nadzor, ob njih pa tudi delež neproduktivnih površin, to se pravi pozidanih, asfaltiranih in drugih lokalni agrarni izrabi odtujenih površin. V okviru teh površin so značilni številni razlastitveni posegi, na primer za državno cesto 202, za avtocesto, za begunska naselja pri Padričah, Opčinah, Proseku, Križu, Nabrežini, Sesljanu in Devinu, za naftovod, plinovod in električne daljnovode, za avtoport in končno za raziskovalno središče pri Padričah ter sinhrotron pri Bazovici. Skupno so zajele razlastitve na Krasu okrog 15% vseh površin.