Originalna jama je dolga 300 m, vendar je za ogled zanimivih le prvih 60 m. Po vstopu v jamo je kakih 20 m dolg ozek rov, ki se nekajkrat razširi v manjše prostore. Risbe so povsod, tudi v rovu, vendar so najlepše slikarije v ovalnem prostoru kakih 25 m od vhoda. Zaradi tega prostora je jama postala slavna. Na 9 x 18 m velikem stropu je blizu 70 vrezanih risb živali ter 100 z barvo poslikanih bizonov, konj in jelenov. Španska kopija se od nemške razlikuje v tem, da zajema tudi vhodni rov in stranske prostore, ne pa samo dela najlepših slikarij. Zato meri njena površina kar 2600 m2 in ne le 45 kot v Münchnu. Poslikave kopije sta se lotila španska profesorja umetnosti, Mathilde Múzquiz in Pedro A. Saura. Najprej sta na podlagi dve leti trajajočega podrobnega ogledovanja poslikave v jami skušala ugotoviti, kako in s čim je to delal njun predhodnik pred 15 tisoč leti. Domnevala sta, da je obrise graviral s priostreno konico kremenjaka oziroma jih obrobil z ogljem, za barvo pa sta služila rdeči železov oksid in okra. Pri poskusih sta ugotovila, da je primerno in dovolj čvrsto le oglje iz borovega lesa. Ugotovila sta tudi, da je jamski slikar barvo mešal tako, da je pigment ribal na mokrem kamnu in ga nato z vodo razredčil v pasto. Pri poskusu se je najbolje izkazala voda iz jame, ki je imela visoko vsebnost apnenca in je dodatno pomagala učvrstiti premaz na skali.