Ko vstopiš v hišo družine Hojman, imaš občutek, da stojiš na nekem drugem planetu. Pred teboj se odpre svet, ki do potankosti odslikava osebnost svojih lastnikov. »Rad imam neurejen red,« pravi Aaron o svojem eksotičnem interierju. Hišo je zgradil z lastnimi rokami in se vanjo vselil za božič leta 1998 po zgolj devetih tednih gradbenih del. »Želel sem postaviti posnetek železničarske hišice s starih urugvajskih železniških postaj, ki so jih konec 19. stoletja zgradili Angleži. Narejene so bile iz cinkovih plošč, znotraj pa obložene z lesom,« pove. Dodaten navdih je našel v skromnih kmečkih bivališčih, ki so v poznem 19. stoletju nastajala na obali vzhodne Amerike. »Naša hiša je povsem preprosta,« razloži Aaron, »ima leseno strukturo, ki sem jo pokril s cinkovimi ploščami, strop, notranji zidovi in tla pa so iz borovega lesa.« Glede na to, da je Aaron zaprisežen uporabnik vsega starega in starinskega, se tudi pri izdelavi hiše ni odločil za nakup nikakršnih novih gradbenih materialov. »Moja hiša je sestavljanka, narejena iz starih kosov. V devetdesetih letih so v pristaniškem delu Montevidea demontirali kar nekaj železničarskih hišic in materiale prodali na dražbah. Na ta način sem dobil na stotine angleških cinkovih plošč v odličnem stanju, okrašenih s čudovito rjo.«