Prekrita z vedno zelenimi borovimi gozdiči, dehtečim dalmatinskim rastlinjem, mogočnimi smokvovci, s soncem spogledljivo vinsko trto, predvsem pa starodavnimi oljčnimi nasadi sta na pogled precej bolj prijazna kot marsikateri kamnito gol dalmatinski otok. Od kod ime otoka Pašmana, ne vem zagotovo. Ugljan pa ga je, kot so mi povedali, dobil po oljčnem olju, ki so ga na otoku že v davni preteklosti pridobivali Rimljani. Več kot dvatisočletna tradicija gojenja oljk in oljarstva je na otoku pustila neizbrisen pečat. O tem priča na tisoče oljčnih stebel, predvsem pa monumentalni gospodarski objekt za pridelavo oljčnega olja iz prvega stoletja našega štetja, ki sameva v zalivu Muline na skrajnem jugozahodnem koncu otoka. Glede na to, da je oljarstvo pravzaprav izvor otoške tradicije ter da dimenzije omenjenega objekta, od katerega so se seveda ohranili le temelji, niso zanemarljive, vas bo morda presenetil mačehovski odnos otočanov, ki jim, kot kaže, vsaj ta del tradicije ne pomeni veliko. Zato ne pričakujte, da vas bo do tja pripeljal kakšen smerokaz. Raje povprašajte katerega izmed domačinov. Pa tudi robidovje in druga zarast naj vas ne preseneti, potem ko boste prišli na cilj. Ampak se splača. Odkrivanje ostankov zidov in soban, mestoma opaznih talnih mozaikov, predvsem pa kamnitih lijakov, po katerih se je že v antiki pretakalo cenjeno oljčno olje in se zbiralo v velikih kadeh, bo zagotovo pognalo kolesje domišljije.