Srnjadi je v Sloveniji stokrat, ne desetkrat več kot pred stotimi leti, zaradi česar je razumljivo, da je treba del vsakoletnega prirastka odstreliti, razumsko pojasnjuje Blaž Krže, ena od legend slovenskega lovstva. Po njegovih besedah je naloga vseh lovcev vzdrževanje ravnovesja, a se tudi sam zamisli: »Sedaj že meni postaja beseda odstrel sumljiva…«Pravi, da se je v vseh svojih desetletjih lovstva, ki jih je preživel v gozdu, pri pisanju strokovnih knjig in profesionalnem delu v Lovski zvezi Slovenije, naučil v stikih z javnostjo izogibati besed odstrel, uplen, smrt, celo lov. »Čim starejši si, težje ustreliš. Vendar nekdo mora. Težko je nekoga prepričati, da si ljubitelj narave in divjadi, hkrati pa razpolagaš z njenim življenjem. To je težko razumeti, še sam sem včasih kot lovec v dilemi,« pojasnjuje. Prepričan je, da so dvomi večni, saj je lov čustveno močno obarvana dejavnost. »Lovska strast je druga najpomembnejša v človeškem življenju, takoj za spolnostjo. Pri nekaterih je bolj ohranjena, pri drugih manj, morda se lovci po tem ločimo od drugih,« ugotavlja Krže. Morda je ločevanje lovcev od ostalega tropa sploh krivo za razvoj človeka iz praopičjega tropa v sodobnega homo sapiensa. Tako vsaj trdi karizmatični in kontroverzni britanski zoolog Desmond Morris v svoji sloviti knjigi Gola opica – ko so lenobni vegetarijanski predniki z vej v goščavju lopnili na tla in postali mesojedi lovski jurišniki, se je začel razvoj v sodobnega človeka.Nasprotniki uporabljajo tudi psihoanalizoDomnevni prvi impulz človeškega razvoja doživlja zanimiv preobrat. Lovstvo je vse bolj na rob družbene sprejemljivosti odrivana dejavnost, pretežno vegetarijansko jedro protilovskega gibanja pa ga označuje za kruto, barbarsko, zaostalo zadovoljevanje primitivnih nagonov in čutov. Če Krže lovsko strast postavlja na drugo mesto za spolnostjo, ju nasprotniki lova povezujejo. Ljubi so jim citati iz knjige Lovska strast znanega etnopsihoanalitika Paula Parina, rojenega v Sloveniji. V knjigi je opisan odnos med lovom in seksom, saj naj bi se lovci pri streljanju spolno vzburili, sam Parin pa naj bi prvi orgazem doživel, ko je na skrivaj uplenil prvo žival. Dodaten žebelj v lovsko krsto zabijajo z raziskavo italijanske psihoterapevtke Carle Corradi, ki je med preučevanjem 51 lovcev menda ugotovila zastoj razvoja libida v oralni fazi in nagnjenost, da si spolnost lahko predstavljajo le z žensko, ki jo zaničujejo.»Lovska zveza me ne bo prepričala o svoji dobronamernosti, vse dokler se ne bo preimenovala. Lovstvo pomeni lov na nekoga, njegovo iztrebljanje in ubijanje, z najbolj licemerskim in krutim odnosom in koncem. Selekcija pa je domena znanstvenikov in strokovnjakov in ne lovcev na trofeje in drugih neukih 'rekreativcev',« že leta ponavlja Iztok Humar, predsednik Slovenskega društva za pravice živali.Tudi novopečena direktorica Slovenske tiskovne agencije Alenka Paulin je strastna nasprotnica lova. Ta je po njenih besedah ena najbolj nesmiselnih dejavnosti modernega človeka. Še kot kandidatka SMS za evropsko poslanko je dejala, da »ne obstaja niti en sam argument, ki bi upravičeval obstoj lova. Lov je agonija živali, je bolečina, je trpljenje, lov so živali z raztrganimi telesi, lov je groza živali, ujete v lovsko past.« Zato je po njenem moralno in etično nesprejemljiv. Strastna borka za pravice živali in nasprotnica lova je, denimo, tudi pevka Jadranka Juras.Intelektualno močna, priljubljena, v stikih z javnostjo strokovno podkovana opozicija lovcem napoveduje težje čase. Toda po drugi strani je lovcev več kot 22.000, podpira jih celotno podeželje, z njimi vse bolj koketira nekaj na podeželju močnih političnih strank. Kakšna usoda torej čaka lovce v 21. stoletju?Strokovnjaki za človekove posegeDr. Miha Adamič, profesor za ekologijo in upravljanje prostoživeče divjadi na ljubljanski biotehniški fakulteti, brez kančka dvoma daje vedeti, da je upravljanje divjadi, torej tudi njen odstrel, nujen del človeškega ravnanja z naravo. Zato je prepričan, da bo Lovska zveza Slovenije obstajala še dolgo vrsto let, kar je po njegovem prav.»Res pa je, da 21. stoletje prinaša nove izzive, v tem času je nehvaležno ocenjevati lov in lovstvo ter ga primerjati s preteklostjo. Ko sprehajalec po Golovcu zjutraj zagleda lovca, ki krvavih rok nalaga ustreljenega srnjaka v avtomobil, to ni pogled, združljiv z moderno družbo,« ugotavlja dr. Adamič. Vzrok je po njegovem tudi v neurejenosti informacij, ki so jih deležni javnost oziroma ne-lovci, ob poplavi medijev, saj ti prenašajo težave narave in živalskega sveta v vsak dom, ob ozaveščenosti pa ne vidijo druge plati dogajanja v naravi.Evropski »second hand« biotopi niso sposobni ponovno prevzeti naravnih samouravnalnih procesov, zato bi prepoved človekovega poseganja pomenila zgolj nadaljevanje propadanja narave, opozarja tudi Krže.Se pa dr. Adamič sprašuje, ali se lovska organizacija takšna, kot je danes, zaveda izzivov 21. stoletja, drugačnega poslanstva, ki ji ga nalagajo moderni časi. Mediji namreč zelo radi pograbijo negativne dogodke, na primer: pijani lovec streljal v cestno razsvetljavo ali lovec ustrelil psa pred lastnikom, po takšnem načelu negativne selekcije pa se vrednoti celotno lovstvo. Del krivde po njegovem nosi tudi lovska organizacija, ki premalo poudarja svoje delo, tako da malokdo vidi pozitivne ukrepe.»Za povprečnega Slovenca in Evropejca so to zelo zagonetna vprašanja. Antilovska vprašanja se pojavljajo tudi v ZDA, vendar so pragmatični Američani hitro izračunali, kaj bi povzročila odprava lova – od večjega števila prometnih nesreč do večje kmetijske škode in več živalskih bolezni, ki bi se lahko prenašale na ljudi,« pravi dr. Adamič. Idealizem ali rendžerjiPo besedah dr. Adamiča imajo borci za prepoved lova vso pravico do svoje filozofije, vendar je prepričan, da je njihov pogled zelo iracionalen. »Poleg tega njihove utemeljitve večinoma prihajajo iz tujine, kot na primer, ko se 70-letni lovec po letih lova na divje prašiče skesa in doma sedaj redi divjega prašička. Skesane figure pa so od padca Savlja s konja in preporoda v sv. Pavla že zelo stara zgodba,« se nasmiha strokovnjak za divjad.Zanimivo je, da je sam bivši lovec. Pravi da je nehal zaradi zdravstvenih težav, vendar pa nikoli ni obnovil članstva v lovski bratovščini, čeprav še vedno zelo pogosto v gozdu opazuje divjad. V eni od zadnjih publikacij Društva za osvoboditev živali in njihove pravice so objavili pismo domačega lovskega skesanca, ki pravi, da »je bil izstop iz zelene druščine veliko olajšanje in da si lahko ljubitelj narave in živali tudi brez puške«.Dejansko je tudi med lovci vse več članov, ki raje kot s puško streljajo s fotoaparatom. Zato je zanimiv nekakšen kompromisni predlog iz vrst proti-lovcev, da lov ne bi bil več množični hobi, ampak dolžnost profesionalnih lovskih čuvajev, nekakšnih rendžerjev.V LZS se ob njem večinoma v zadregi nasmihajo in kot protiargument navajajo velike stroške, ki bi si jih s profesionalizacijo lova nakopala država. »Organizacija z 22.000 prostovoljci je po mojem veliko bolj učinkovita kot nekaj profesionalcev. Gre za idealizem, ki nas druži,« pravi Blaž Krže.Najbolj posrečena se takšna zamisel ne zdi niti dr. Adamiču: »Danes že imamo dobrih 20.000 rendžerjev. Treba jih je samo stalno izobraževati, jim dajati pravo smer delovanja, pa bo delovanje lovske zveze neproblematično.«Utelešenje idealizma, o katerem govori Krže, je morda 31-letni Albin Knafelc, dobesedno sin lovske tradicije. Lovec je bil njegov ded, potem njegov oče, sedaj sam trdno stopa po njuni utrjeni pot. Ko govori o lovstvu, se v njegov glas prikradeta strast in užitek, oči mu zasijejo kot majhnemu otroku.Zeleno opravo nosi ponosno, lovišče svoje lovske družine Senadole ureja kot najbolj skrben gospodar, o živalih in naravah ve za povprečnega državljana izredno veliko, kot tajnik lovske družine se je lotil tudi ne ravno zabavnega urejanja administracije, kar bi prej pripisali kakšnemu osivelemu članu zelene bratovščine kot pa možu v najboljših letih.»Priznam, včasih se tudi meni zdi, da sem kar preveč obseden. A si ne morem pomagati. Preprosto zaljubljen sem v naravo in lovstvo,« sprijaznjeno zavzdihne. »Padel sem v to in sedaj ne morem nehati. Nosim tudi dediščino svojega na žalost pokojnega mentorja, ki je vame vložil toliko dela in znanja, moram ga širiti naprej,« pravi mladi Sežanec. Pozimi peš na VremščicoV organizaciji, v kateri je povprečna starost več kot 60 let, so mladi lovci prava dragocenost. Če so predani in polni elana, toliko bolj. Albin Knafelc pravi, da prebivalci iz vaških okolij nimajo odklonilnega odnosa do lova, ta se poraja v meščanskem okolju, kjer ni tako tesne povezave ne z naravo ne z lovci. »Mladi iz vaškega okolja so naravno bolj dojemljivi za lovstvo, vsak dan so v stiku z živalmi in naravo. V mestih je naravno okolje beton in bari, narava je kulisa za občasna pohajkovanja ali rekreacijo,« Knafelc opaža razliko v dojemanju mladih.Njegove misli so zelo podobne Kržetovim, ali tistim Bogdana Mahneta, predsednika LZS: »Nasprotovanje lovu temelji na zmotnih predstavah, da smo lovci barbarski ubijalci, ki znamo samo streljati. Vendar me ljudje, ki se zavzemajo za pravice živali, ne motijo, niso naši nasprotniki, druži nas skupno zanimanje, torej skrb in zaščita živali, da bodo obstale v naravi in se razvijale. Odstrel je na zadnjem mestu, naša naloga je predvsem gojitev.« Po njegovih besedah so lovci največkrat edini, ki dejansko kaj naredijo za živali. »Zagovorniki pravic živali pozimi ne gazijo snega do kolen na Vremščico, otovorjeni s hrano za divjad. Ali pa se poleti potijo z vodo za kaluže, ki smo jih tudi sami skopali,« pravi Knafelc.In dodaja, da večino opravljenega in stroškov financirajo iz lastnih žepov, saj so lovska društva neprofitne organizacije. »To pomeni velik izdatek za lovca, vendar ob misli, da si storil nekaj dobrega za divjad, tega ne štejem kot izgubo, ampak kot moj prispevek, da v življenju počnem nekaj pomembnega, humanega,« razmišlja Knafelc.Zato je prepričan, da so očitki na račun lovcev neupravičeni, saj je tudi njihova želja predvsem zaščita živali, le da mi »strokovno odstrelimo določeno vrsto osebkov, da vzdržujemo ravnovesje v naravi«. Tako naj bi se odstrel večinoma izvajal na osebkih, ki so bolni ali ki bistveno odstopajo od običajne razvitosti, da bi imela populacija zdrave in močne mladiče.Tudi Mahne in Krže trdita, da je lov na trofejno divjad precej manj v ospredju, kot je bil nekoč. »Kult trofej in s tem povezane medsebojne zavisti je sicer dejstvo in ga ne moremo zanikati, ga pa lahko primerjamo s podobnimi pojavi izkazovanja prestiža v družbi, kot so drage nepremičnine, avtomobili, jahte…« meni Krže.Po njegovih besedah je lov v srednji in zahodni Evropi pretežno športne narave in ponekod bolj, drugje manj prežet z etičnimi odnosi. Poudarja, da je treba pojem sonaravnega lova razumeti kot pomemben dejavnik pri ohranitvi posameznih rastlinskih in živalskih vrst. Skok v božje čevlje»Treba je gledati strokovno in življenjsko, vsako okolje prenese neko zgornje število določenih živali in nič več,« pravi Knafelc in z dolgim zamahom roke objame kraške travnike in borove gozdiče Senadolskega polja. »Tukaj lahko živi samo dvesto srn, če jih je več, začne zmanjkovati hrane, živali so šibkejše, vse pogostejše so bolezni, zaradi prenaseljenosti so v nenehnem stresu, kar dodatno slabi organizem, vse to pa dolgoročno lahko pomeni, da bodo srne na tem območju za nekaj časa izumrle.«Zato lovci vse leto skrbijo za živali, jih hranijo, napajajo, celo razvajajo s priboljški, kot je sol. Senadolski jagri so v delu lovišča zasejali krmno njivo, »vidiš, tu je posejan oves za čikanje, tu detelja za pašo, tukaj, vidiš, je koleraba za jelenjad…«, Knafelc skrbno razkazuje lovsko polje, ki naj bi divjad odvrnilo od pohodov na nižje ležeče njive okoliških kmetov. Lovci so tudi med vse redkejšimi kosci opuščenih travnikov, ki se v Sloveniji zadnja leta vse bolj zaraščajo, in tako ohranjajo površine, ki so potrebne za življenjski prostor divjadi. Gradijo tudi umetne kaluže, s katerimi premagujejo vse hujše poletne suše.Seveda se poraja vprašanje, ali takšni posegi niso prisvajanje »božje vloge« in poseganje v naravno selekcijo, ki bi opravila lovsko delo. Knafelc pravi, da bi konkretno na njihovem območju brez lovske pomoči zaradi poletne suše močno oslabelo dosti več živali, kar bi dolgoročno pomenilo upad njihovega števila na kritično točko. Vodne kaluže niso namenjene samo pitju, temveč tudi zakaluženju, ko si živali z blatom odstranjujejo zajedavce in celijo rane.Poleg tega so umetne lovske kaluže postale pomemben vir vode tudi za druge živalske vrste, ne samo za lovno divjad. Predvsem ptice so med najbolj pogostimi gosti. »Suša je na tem območju lahko zelo dolga, tako da bi izgubili vrsto živali. Lovci smo tu ravno zaradi tega, da se to ne zgodi, zato dostavljamo vodo,« je prepričan zavzeti član zelene bratovščine.Vsi »včlanjeni« sogovorniki opozarjajo tudi na to, da so lovci med redkimi, ki poznajo dejansko dogajanje v naravi, saj so ves čas sredi nje. V povprečju je lovsko znanje o divjadi na srednje visoki ravni, v vsaki lovski družini pa je nekaj zelo dobro strokovno podkovanih in ti vodijo ter organizirajo delo društev. Skupaj z zavodom za gozdove nato določijo letne načrte za odstrel.Eno od pomembnih meril za ugotavljanje številčnosti divjadi so škode, ki jih ta povzroča na kmetijskih pridelkih in v gozdu. »Škoda pomeni denarna povračila, izgubo, povzroča jezo kmetov, ki nas krivijo, ker nismo odstrelili več živali,« trdi Knafelc. Hkrati dodaja, da se mora vsem krajanom na območju lovske družine Senožeče zahvaliti za strpnost in razumevanje do dela lovske družine Senožeče. »Vedo, da vsega ne moremo zaščititi, strpni so tudi do živali in tudi ne prijavljajo vseh škod...Človeško je, da pride do napake in kakšno leto pride do prevelikega odstrela, vendar se to takoj pozna v lovišču, tako da lahko naslednje leto z manjšim odstrelom to uravnamo,« zagotavlja Knafelc. Na tak način naj bi skozi leta v povprečju zagotavljali čim bolj optimalno število živali ter poskrbeli, da ena vrsta zaradi njej trenutno bolj naklonjenih pogojev ne bi prevladala in ogrozila naravne pestrosti.Ljudje iz krvi in mesaDr. Miha Adamič je prepričan, da je stoletnica Lovske zveze Slovenije lahko priložnost za prelomnico v razumevanju lovstva v sodobnem svetu. »Vendar se bojim, da bo še vedno dišalo po tradiciji izpred stotih,« pravi. Tudi Blaž Krže pravi, da se kritičnost in odpor do lovstva krepita predvsem zaradi lastne podobe in slabosti lovcev in njihove zveze. Tako se strinja, da umetno spuščanje male divjadi, zlasti fazanov neposredno pred puške ali lov v premajhnih oborih nekaterih romanskih dežel nista lov, ampak »krvave igre na prostem«. Prav tako je prepričan, da bo javnost podpirala dejavnosti, ki so namenjene ohranjanju in razmnoževanju redkih in ogroženih živalskih vrst, ali pa tiste, namenjene vzgoji, izobraževanju in raziskavam. »Do tega pa je še dolga pot, tudi znotraj Evropske unije, ki nekaterim članicam še vedno dovoljuje recimo lov ptic pevk na limanice ali v mreže,« meni Krže.Slovenski lovci so prepričani, da bi Slovenija lahko postala oaza ekološkega turizma, kamor bi obiskovalci od drugod prihajali opazovat naravo, ki je pri njih že dolgo ni več. Nenazadnje smo za Slovaško država z največjo pestrostjo vrst v EU. Kar si štejejo tudi za svojo zaslugo, nenazadnje so ohranili medveda, volka in ponovno naselili risa. Javnost mora sprejeti dejavnost LZS kot nekaj, kar je v splošnem interesu, kot napore za ohranjanje naravnega ravnovesja, vidi vizijo Krže. »Ne pa da nas vidijo kot druščino, ki se zabava s streljanjem in se nato napije. Je pa res, da lovsko zvezo sestavljajo ljudje iz krvi in mesa, s takšnimi in drugačnimi lastnostmi.«rnjadi je v Sloveniji stokrat, ne desetkrat več kot pred stotimi leti, zaradi česar je razumljivo, da je treba del vsakoletnega prirastka odstreliti, razumsko pojasnjuje Blaž Krže, ena od legend slovenskega lovstva. Po njegovih besedah je naloga vseh lovcev vzdrževanje ravnovesja, a se tudi sam zamisli: »Sedaj že meni postaja beseda odstrel sumljiva…«