Ko je tisto zimo 1979. mladi pisatelj potoval s skupino jugoslovanskih avtorjev po NDR, je sicer vedel, da je jugoslovanski socializem res nekoliko boljši, navsezadnje so Jugoslovani imeli potne liste, s katerimi so lahko potovali na Zahod, kadar se jim je zljubilo, v izložbah knjigarn so že ležale knjige z imeni avtorjev, kot sta Orwell in Solženicin, vsa Vzhodna Evropa je vedela, da je v Jugoslaviji svoboda, o kakršni oni lahko samo sanjajo, kakor sanjajo o tamkajšnjem toplem morju, borovih gozdičih in kamnitih svetlih mestih na obali. Vedel pa je tudi, da nobeden od obstoječih socializmov ni prav dober in da je tudi jugoslovanski socializem prostor omejene svobode, pravzaprav milejša oblika diktature, to je preizkusil na svoji koži. Bil je v zaporu zaradi »sovražne propagande«, tisti glavni urednik, ki je bil prepričan o neznanskih prednostih jugoslovanskega socializma, mu je prvi dan zapora poslal odpoved iz novinarske službe, potnega lista ni mogel dobiti tako rekoč do potovanja v NDR. Zato je v skupini mladih jugoslovanskih avtorjev, ki niso pisali »literature za literate«, ampak so iskali »dialog z bralcem« in so imeli »kaj povedati«, vseeno nekoliko pazil na besede. In s svojo izkušnjo ni mogel zmeraj pritegniti preostalim mladim avtorjem, starim okoli tridesetih let, ki so na vsakem koraku odkrivali strahote vzhodnonemškega in prednosti jugoslovanskega socializma. Trabanti, vrste pred restavracijami in nejevoljni natakarji se mu niso zdeli dovolj močan razlog, da bi se v tej državi obnašal kot misijonar pravega socializma, socializma, ki premore boljše avtomobile, Jadransko morje, Solženicina v izložbah in potne liste. S potnimi listi so njegovi kolegi že prvi dan zdrveli iz Vzhodnega v Zahodni Berlin in se proti večeru vrnili z bogatimi izkušnjami, eden z ogromnim plastičnim tovornjakom za sina, drugi s kozmetiko za ženo, tretji z razburljivim doživetjem iz »peep showa«.