Dejstvo je, da sta trpljenje in bolečina skorajda neizogiben del življenja. Vendar pa ljudje o bolečini največkrat ne bodo spregovorili, če jih o tem ne bomo vprašali. Najprej jim moramo dovoliti, da spregovorijo, vendar moramo vedeti, da vsi ne bodo hoteli govoriti. Molk je morda pogojen s pripadnostjo neki kulturi, morda pa nekateri ljudje enostavno nočejo govoriti o bolečini, ker v resnici nočejo vedeti, kaj pomeni. Nočejo izvedeti, da imajo raka ali artritis, saj jih je strah bolezni, trpljenja, smrti. Marsikateri bolnik je prepričan, da zoper bolečino ni mogoče učinkovito ukrepati. Zakaj bi o tem govoril, če mi nihče ne more pomagati? Ne vedo, da obstaja boljše zdravljenje, kakršnega so bili morda deležni. Bolniki z rakom pogosto pričakujejo hude bolečine in ko se te v resnici pojavijo, jih vzamejo kot nekaj obveznega, neizogibnega. Zagotovo je treba spremeniti pričakovanja bolnikov, jim razložiti, da morda res nimamo vseh najboljših rešitev za ozdravitev, vendar pa lahko poskrbimo, da že jutri ne bo več bolelo. Poskrbeti je treba tudi za psihološke razloge, ki lahko bolečino le še ojačajo - skrb, potrtost, strah.