Zelo pogosto. V študijah, s katerimi smo želeli razvrstiti razloge za premajhno zdravljenost bolečine, smo na nekatere ovire naleteli tudi pri pacientih. Nočem jemati zdravil, nočem imeti stranskih učinkov (četudi gre včasih le za zaprtje), družina bo mislila, da sem zasvojenec, nočem postati zasvojenec - takšne so razlage. Strah pred zasvojenostjo je največja ovira med pacienti v ZDA, pa tudi drugod po svetu. Bojijo se tolerance, naraščajoče potrebe po zdravilu. V časopisih pogosto preberejo, da odvisniki od opiatov s časom potrebujejo čedalje večje odmerke. Pri pacientih z bolečinami, niti pri kroničnih bolnikih, to ne drži, saj se pri njih toleranca ne razvije. Opioide lahko jemljejo tri mesece, pol leta ali devet mesecev, ne da bi povečevali odmerek. To so pokazale raziskave. Zagotavljam vam, da Američani, zagotovo pa tudi Slovenci, ne želijo biti obravnavani kot zasvojenci. Kljub temu še vedno prevladuje prepričanje, da je za bolnike z rakom vseeno, ali postanejo odvisniki, saj bodo tako in tako umrli. To je tudi eden izmed razlogov, da se zdravniki veliko raje odločajo za predpisovanje opioidov pri rakavi bolečini, medtem ko jih laže odrekajo kroničnim bolnikom s prav tako hudimi bolečinami. Tudi oblasti stežka odrečejo zdravila umirajočim, laže pa jih odtegnejo tistim pacientom, ki bodo živeli. Vendar pa Svetovna zdravstvena organizacija in INCB ( International Narcotic Control Board ) zelo jasno svetujeta vzpostavitev uravnoteženega pristopa nadzora in dostopnosti. Naša odgovornost ni le preprečiti zasvojenost v svetu, ampak bi morali zagotoviti lažjo dosegljivost opioidnih zdravil vsem, ki jih potrebujejo, tudi kroničnim bolnikom.