katerem bi prosta programska oprema preživela. Aktivno je ščitil to, kar je bilo prej pasivno zagotovljeno. Na koncu pa poglejmo še nedaven primer, ki bolj neposredno odzvanja v zgodbi te knjige. To je spremenjen način ustvarjanja akademskih in znanstvenih revij. Z razvojem digitalnih tehnologij mnogim postaja jasno, da vsakomesečno tiskanje tisočev izvodov in njihovo pošiljanje knjižnicam verjetno ni najučinkovitejši način razširjanja znanja. Namesto tega postajajo revije elektronske, knjižnice in njihovi uporabniki pa imajo dostop do teh elektronskih revij prek strani, zaščitenih z geslom. Nekaj podobnega se dogaja v pravu že skoraj trideset let: Lexis in Westlaw sta elektronske verzije poročil o primerih ponujala naročnikom njunih storitev. Čeprav odločba Vrhovnega sodišča ni avtorskopravno varovana in jo vsakdo lahko prosto prebere v knjižnici, pa lahko Lexis in Westlaw računata uporabnikom za privilegij, da lahko dostopajo do odločbe vrhovnega sodišča prek njunih storitev. S tem na splošno ni nič narobe in možnost računanja za dostop tudi do gradiv v javni domeni je dejansko lepa spodbuda za ljudi, da razvijejo nove in inovativne načine širjenja znanja. Zakon je to dopustil in zato sta Lexis in Westlaw lahko uspevala. In če ni s prodajo javne domene nič narobe, potem načeloma ne more biti nič narobe s prodajo dostopa do gradiva, ki ni v javni domeni. Kaj pa če bi bil edini način dostopa do družboslovnih in znanstvenih podatkov prek olastninjenih storitev? Če teh podatkov nihče ne bi mogel pregledovati, razen če bi plačal naročnino? Kot mnogi že opažajo, to vse bolj drži za znanstvene revije. Ko so bile te revije distribuirane v papirni obliki, so jih knjižnice lahko dale na voljo vsakomur, ki je prišel v knjižnico. Tako so bolniki z rakom lahko postali strokovnjaki za svojo bolezen, saj jim je knjižnica omogočila dostop do strokovne literature. Ali pa so bolniki, ki so skušali razumeti tvegane strani določenega zdravljenja, ta tveganja lahko preučevali z branjem vseh dostopnih člankov o tem zdravljenju. Ta svoboda je bila torej funkcija institucije knjižnic (norme) in tehnologije revij na papirju (arhitektura) – dostop do revije na papirju je bilo zelo težko nadzorovati. Ker pa so revije postale elektronske, založniki zahtevajo, da knjižnice ne omogočijo splošnega javnega dostopa do revij. To pomeni,