V dramatični igri usode je eden največjih svetovnih srčnih kirurgov Michael DeBakey nedavno prestal operacijo srca, pri kateri so uporabili tehniko, ki jo je iznašel prav on, in v bolnišnici, kjer je nekoč sam delal. To, kar zgodbo naredi še bolj zanimivo, pa je, da je imel DeBakey ob operaciji 97 let in da so jo opravili v nasprotju z njegovo jasno izraženo voljo. Kot je priporočljivo za vse paciente, je DeBakey pravočasno izrazil zahteve za kritični čas: ko je bil še zdrav, je izjavil, kakšna naj bo zdravniška nega, če bo zbolel in ne bo mogel odločati o sebi. Še posebej je poudaril, da se noče podvreči težji operaciji. Glavno načelo sodobne medicinske etike je, da imajo vsi pacienti pravico do tovrstnih odločitev in da morajo zdravniki te želje upoštevati. Če ne spoštujejo zahtev pacienta, ko se ne more več sam odločati – kot se je zgodilo, ko je DeBakeyjeva žena, kot pravijo, vdrla na nočno sejo bolnišničnega etičnega odbora in zahtevala operacijo – kršijo spoštovanje pacientove avtonomije, ki se je po velikih naporih uveljavilo v zadnjih 20 letih. Veliko komentarjev o tem primeru se je osredotočilo na problem, ali se sme prezreti pacientove želje, čeprav bi to storili ljubeči družinski člani. Razprava pa je skoraj povsem zanemarila vprašanje, ali je sploh primerno, da se pri 97-letniku opravi invazivna, nevarna in draga operacija, tudi če jo želijo njegovi bližnji. Z operacijo so DeBakeyju vstavili srčni bypass in mu odprli aorto, arterijo, po kateri gre kri od srca do večine telesnih organov. Poškodovani del aorte so mu zamenjali z umetnim vsadkom. Tveganje je bilo veliko, saj je v skupini starejših pacientov, ki so prestali podobno operacijo in med katerimi je bil najstarejši star 77 let, 18 odstotkov bolnikov v bolnišnici umrlo. Po drugi strani pa dejstvo, da so operacijo preživeli, nikakor ni pomenilo, da so pacienti po nekaj tednih okrevali. Običajno, kot se je po pričakovanjih njegovih zdravnikov zgodilo tudi DeBakeyju, to pomeni dolgotrajno okrevanje v bolnišnici, kjer so priključeni na aparate in podlegajo številnim komplikacijam, kar bolniku povzroča veliko trpljenje. DeBakey je tri mesece preživel v bolnišnici, večino časa ni mogel ne govoriti ne jesti, kaj šele sam vstati iz postelje, brati ali imeti stikov z ljudmi. Priključen je bil na respirator in na aparat za čiščenje odpadnih snovi iz telesa, hranili pa so ga po želodčni cevi. Stroški njegovega bivanja v bolnišnici so presegli milijon dolarjev. Medtem ko je DeBakey vesel, da je živ, se zastavlja vprašanje, koliko ljudi naj bo podvrženo mučnemu zdravljenju, da bi si morda podaljšali življenje za nekaj tednov ali mesecev. Ali je smiselno, da 99 ali 999 ljudi trpi dneve in mesece in na koncu umre zaradi zapletov po operaciji, ker bi ena oseba lahko preživela?Množica tehničnih pripomočkov, ki naj bi omogočali podaljševanje življenja, v sodobni medicini narašča. Vsadni defibrilator lahko zagotovi, da srce spet normalno deluje, če je njegov nepravilni ritem po srčnem napadu ogrožal pacientovo življenje. Levi podporni sistem za prekat srca pa je delno umetno srce, ki se uporablja za oživljanje, če pacient umira, ko mu srce odpoveduje. Vse več je tudi visokotehnoloških farmacevtskih zdravil, ki se uporabljajo pri pacientih z rakom v napredovalem stadiju. Nekateri od teh načinov zdravljenja lahko podaljšajo življenje za mesece in celo leta ljudem, ki so v najboljših letih. Toda ali so smiselni pri zelo starih ljudeh, zlasti če gre za invazivne in drage postopke? Ko se bodo pripadniki baby boom generacije po letu 2010 približevali starosti 65 let, bodo ljudje nad to starostjo v ZDA sestavljali 13 odstotkov prebivalstva. Leta 2050 bo starejših od 65 let že 21 odstotkov, 5 odstotkov prebivalcev pa bo starejših od 85 let. Stroški za zdravstveno pomoč, ki jo v ZDA financira vladni program za starejše, se bodo leta 2050 povečali z današnjih 2,6 odstotka BDP na 9,2 odstotka, pri čemer bodo stroški moderne tehnologije znašali več kot polovico celotnega povečanja omenjenih državnih izdatkov. Če želimo ohraniti finančne vire tudi za druge javne dobrine in ne samo za zdravstvo, torej tudi za izobraževanje, nacionalne parke in ceste, da ne omenjamo zdravstvene nege za otroke in socialno šibkejše, moramo ustaviti pohod tehnologije. V bogatih državah to ne pomeni le, da je treba uravnotežiti zdravstveno nego po starostnih skupinah, temveč tudi, da je treba omejiti zdravljenje, ki je naporno in drago ter zagotavlja malo možnosti za uspeh in naj bi ga uporabili pri umirajočih. Sprejeti moramo človekovo smrtnost in se poskušati tako dejansko kot načelno osredotočiti na izboljšanje kakovosti življenja starejših.To pa pomeni zagotavljanje domače oskrbe s pomočjo osebja, ki se je sposobno vživeti v sočloveka, dobro koordinirano zdravljenje kroničnih bolezni in strokovno paliativno nego ob izteku življenja, ne pa vse več uporabe tehnologije, da bi iztisnili še malo življenja. To tudi pomeni, da je treba pri odločitvah o uporabi visokotehnoloških medicinskih postopkov sistematično pretehtati razmerje med stroški in pričakovano življenjsko dobo. Muriel R. Gillick je profesorica na oddelku za ambulatno nego in preventivo na Harvard Medical School/Harvard Pilgrim Health Care in zdravnica za starejše na Harvard Vanguard Medical Associates. Izdala je knjigo The Denial of Aging: Perpetual Youth, Eternal Life, and Other Dangerous Fantasies. (Copyright: Project Syndicate, 2007. www.project-syndicate.org) dramatični igri usode je eden največjih svetovnih srčnih kirurgov Michael DeBakey nedavno prestal operacijo srca, pri kateri so uporabili tehniko, ki jo je iznašel prav on, in v bolnišnici, kjer je nekoč sam delal. To, kar zgodbo naredi še bolj zanimivo, pa je, da je imel DeBakey ob operaciji 97 let in da so jo opravili v nasprotju z njegovo jasno izraženo voljo. Kot je priporočljivo za vse paciente, je DeBakey pravočasno izrazil zahteve za kritični čas: ko je bil še zdrav, je izjavil, kakšna naj bo zdravniška nega, če bo zbolel in ne bo mogel odločati o sebi. Še posebej je poudaril, da se noče podvreči težji operaciji.