Toda prehiteli smo dogodke. Pravkar opisana vzdušja in vzgibi, sicer ves čas prisotni, so prišli do polnega izraza šele spomladi 1932. Zaenkrat je Hindenburg lojalno podpiral kanclerja Brüninga in podstavil svoje ime pod vsem nepriljubljene začasne ukrepe "za odpravo finančnih, gospodarskih in posebnih kriznih stanj", katere je predložil Brüning; varčevalne ukrepe; ukrepe za znižanje proizvodnih stroškov, plač in cen; ukrepe za spodbujanje kmetijstva, posebno vzhodnopruskega, posebno veleposesti. Zelo trde ukrepe; ukrepe, ki so boleče, bolj kakor kdajkoli po vojni, prizadeli prebivalstvo, še zlasti odpuščene vajence ter brezposelne delavce z zmanjšano, končno pa kar ukinjeno socialno podporo. Kaj je pomagalo, če je bilo vse to "znanstveno pravilno" ter v svoji silni nepriljubljenosti od zgoraj diktirano? Kaj je koristila korektnost operacije, če je bolnik umiral pod nožem? Bolj ko je Brüning krajšal noge nemškemu gospodarstvu, da bi ga prilagodil odeji, krajša je bila odeja. Pričakovanja o poživitvi svetovnega gospodarstva, je stalo v pogumnih, a brezupnih kanclerjevih sporočilih, so se žal spet izjalovila; potrebne bodo nove žrtve, kar bodo gotovo vsi razumeli... Ne, ljudje tega niso razumeli. Videli so samo, da brezposelnost še kar naprej raste in da se veča število samomorov; širile so se zgodbe o družinah z več otroki, ki jih je pomoril sam oče, ker ni mogel več prenašati stiske. Vlada, so govorili ljudje, je "predpisala lakoto"; to je bil edini otipljivi rezultat začasnih ukrepov. Še vedno je bilo zares veliko ljudi, ki so živeli dobro. Blagostanje se je veselo in ponosno razkazovalo, beda se je skrivala. Toda rasla. Leta 1932 je Nemčija proizvedla komaj dobro polovico proizvodnje iz leta 1929. To je bila katastrofa Brüninga in republikansko-monarhistične, zmerno demokratične pravne države, ki jo je imel Brüning pred očmi. Zgodovinska krivda tega moža je težka; žalostna tembolj, ker osebno sploh ni bil kriv. V prid mu upravičeno lahko štejemo, da mu je primanjkovalo dobrih svetovalcev, da zlasti predsednik državne banke Luther ni vedel drugega izhoda kakor naravnost samomorilsko spodbijanje deflacije s superdeflacijo. Tudi proračunski svet je menil enako, pri čemer se je zgledoval po družinskem proračunu; kadar postanejo časi težki, velja varčevati, in čim trši so časi, tem bolj kaže varčevati. Izjeme so seveda bile: nekaj profesorjev, nekaj publicistov, ki so poznali funkcijo denarja in kaj se zgodi, če se ta zruši. Imeli so jih za fantaste, tako v državnem zboru, in to ravno pri državotvornih strankah, kakor tudi zunaj parlamenta. In vendar ni kazalo, da bi plan povečanja emisije, pridobitve novih delovnih mest in dviga cen, če bi ga kancler predložil, ne šel skozi. Njegova avtoriteta je bila močna; še močnejša je bila avtoriteta predsednika rajha, ki ga je kril in s čedalje večjim nelagodjem podpisoval njegove "začasne ukrepe". Končno ne smemo pozabiti, da je bil razred, ki mu je pripadal Hindenburg, razred veleposestnikov z one strani Labe, med najbolj prizadetimi. "Junkerji" niso mogli biti tako slepi, da ne bi imeli pojma, v čem je leglo zla; zakaj njihovih pridelkov, krompirja, masla in mesa ni mogoče prodati niti za tretjino cene, medtem ko tretjina naroda strada. Njihovi lastni teoretiki seveda niso ponudili nobenega programa. Zato se pač ni zdelo verjetno, da bi zavrnili rešilno bilko, če bi jo vlada ponudila. A doktorju Brüningu to ni padlo na pamet. V pogumni, vzvišeni drži, osamljen in nezmotljiv, ne da bi upošteval nasvete konservativcev, ne da bi upošteval nasvete "leve" inteligence, ki v vsej krizi ni videla drugega kot zahrbtno zaroto kapitalistov s ciljem večjih profitov, je trmasto stopal naprej po isti poti.