Že antična medicina je postavila pravilo s prepričanjem, da sta zdravnik in bolnik osebi, da imata enak pomen, da je njuno razmerje odločilnega pomena za zdravniško prakso, ter da je v tej povezanosti zanimanja za bolnika to najbolj pomembno. Danes žal, ugotavljamo, da je dobršen del hipokratovskega učenja postal teorija, z obstoječo omejenostjo zmožnosti, da bi se uveljavil v resničnem življenju. Korenine sedanje moralnoetične nemoči sodobnega človeka segajo globlje. Očitek gre politiki, ki je zdrobila v prah osnovo, na kateri so utemeljene moralne zapovedi, ki jo hoče nadomestiti formalna zakonodaja in lepo napisana pravila o doktrini, vendar brez uspeha. Ta je samo maska. Bolnik se počuti kot talec, ponižan in odvisen od birokracije in nerazumljivega obnašanja.